Na praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. 12. 2018, je bilo kot vsako leto v semenišču slovesno, saj je ta dan za semeniško skupnost eden pomembnejših. Kaj pravzaprav praznujemo in zakaj je za nas, bogoslovce, to tako pomembno razlaga spiritual Vlado Bizjak:
Zakaj nam praznik toliko pomeni?
»Kapela bogoslovnega semenišča v Ljubljani je posvečena Mariji Brezmadežni. Čeprav je bila po koncilu preurejena in je nekdanja oltarna slika Brezmadežne sedaj na steni ob strani, je zavetnica kapele ostala ista. Zato vsako leto 8. decembra slovesno praznujemo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja kot praznik naše zavetnice.
Kaj ta praznik pravzaprav sploh pomeni? Izkušnja kaže, da ne le neverni, ampak celo globoko verni katoličani in kakšen teolog ne vedo dobro, kaj praznujemo 8. decembra. Očitno je ta datum točno devet mesecev pred praznikom Marijinega rojstva in tako vemo, da nima nobene povezave z Jezusovim spočetjem ali rojstvom, kot nekateri zmotno menijo. Gre za Marijino spočetje v telesu njene matere Ane. Nekateri se zaustavljajo ob načinu Marijinega spočetja, kar tudi ni predmet tega praznika. Marija je bila kot vsi ostali ljudje spočeta na naraven način preko občevanja njenih staršev Joahima in Ane. Marijina »brezmadežnost« nima nobene povezave s spolnim ali domnevno ne-spolnim načinom njenega nastanka. Pravzaprav sploh ne gre za dogodek spočetja.
Praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije je tesno povezan z resnico ali dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila razglašena leta 1854. To je sicer precej pozno, vendar je bila takrat ta resnica le slovesno razglašena in ni bila nekaj na novo izmišljenega, saj je Cerkev vanjo bolj ali manj izrecno vedno verovala. Praznik oz. resnica nas nekoliko zavajajoče usmeri k trenutku spočetja. Vendar se verska resnica ne ustavlja pri tem dogodku, ampak hoče reči, da je bila Marija vedno, vse življenje, torej že od samega spočetja naprej brez vsakega osebnega greha. Še bolj v središču pa je resnica, da je bila Marija obvarovana ne le osebnega, ampak tudi izvirnega greha, ki ga sicer vsak človek ob spočetju »podeduje« že samo z dejstvom, da je potomec grešnega (Adamovega) rodu. Resnica v bistvu hoče reči, da je bila Marija ob lastnem spočetju v telesu svoje matere brez (madeža) izvirnega greha, torej ni podedovala človeške ločenosti od Boga, zaradi katere je vsak človek v neodrešenem stanju in zato potrebuje krst, ki ga napravi za Božjega otroka. Marijo je Jezus kot človeka moral odrešiti tako kot nas, njena brezgrešnost ni njeno lastno delo. Vendar je bila ona odrešena vnaprej, še preden je grešila. Marijina brezmadežnost se torej nanaša na njeno svetost, prostost od vsakega greha.
Za bogoslovce je ta praznik, oziroma zavetnica Brezmadežna Marija, pomembna posebej, ker vse spodbuja k trudu za sveto življenje po svojem vzoru. Hkrati pa se vsi zavedamo, da je njen zgled premalo. Ona namreč kot sveta in dobra Mati (bodočim) duhovnikom svojega Sina tudi aktivno in rada pomaga, da rastemo v svetosti po zgledu njenega Sina in mu tako po njeni priprošnji in posredovanju postajajmo vedno bolj podobni.
Ta praznik ima za bogoslovce in duhovnike izreden pomen tudi zato, ker smo bili praktično vsi v prvem letniku bogoslovja 8. decembra na Brezmadežno sprejeti v duhovno skupnost »Marijino kongregacijo slovenskih bogoslovcev in duhovnikov«. Zato vsako leto na ta praznik obnovimo svojo posvetitev Brezmadežni in pod njenim plaščem kot njeni ljubljeni sinovi čutimo posebno duhovno bratsko povezanost.«
Ob tej priložnosti so se torej tisti, ki so oktobra prvič prestopili prag Bogoslovnega semenišča, posvetili Brezmadežni ter bili sprejeti v Marijino kongregacijo slovenskih bogoslovcev in duhovnikov (MKSBD). Na praznik in posvetitev so se kar nekaj časa pripravljali. Med drugim jim je Marijina kongregacija pripravila tri srečanja, na katerih so gostje spregovorili o Mariji. Podprefekta kongregacije Matjaž Venta in Blaž Zorko, ki sta bila odgovorna za pripravo srečanj, sta ta jih opisala takole:
Priprava na praznovanje in posvetitev Brezmadežni
»Praznik Brezmadežne je vsako leto velik dan za Bogoslovno semenišče. Poleg tega, da obhajamo praznik zavetnice semeniške kapele in se Brezmadežni vsi skupaj posvetimo, so na ta dan prvoletniki sprejeti v Marijino kongregacijo. Slednja v letošnjem letu praznuje lep jubilej 110. obletnice obstoja. Praznovanje poteka v hvaležnosti za vse, ki so že pred nami delovali v kongregaciji, za vse, ki nas kongregacija združuje, ter v upanju, da nas bo Marijino varstvo in priprošnja spremljala vse dni našega duhovniškega služenja.
Pred praznikom je Marijina kongregacija za prvoletnike – pripravnike na posvetitev Mariji in sprejem v kongregacijo – organizirala tri srečanja z namenom poglobiti poznavanje in odnos do naše skupne Matere Marije. Na prvem srečanju smo tako predstavniki kongregacije predstavili namen, zgodovino, delo ter tekoče aktivnosti Marijine kongregacije.
Na drugo srečanje smo povabili dr. Janeza Ferkolja, ki nam je spregovoril o pomembnosti Marije v življenju duhovnika. Predstavil nam je sporočila nekaterih Marijinih prikazanj ter nas spodbudil k romanju v kraje, kjer se je prikazala Marija, zlasti Fatimo, Lurd in Rue du Bac v Parizu, ki jih tudi sam rad obišče. Povabil nas je k redni molitvi rožnega venca in nošenju Marijine čudodelne svetinje, ki jih je tudi razdelil prvoletnikom.
Na tretjem srečanju pa smo gostili zakonca Kristino in Boštjana Loboda, ki sta podelila svoje življenjsko pričevanje in Marijine sledi v svojem življenju. Kristina je poudarila, da je izbiro svojega bodočega moža zaupala Mariji in se ji še danes zahvaljuje, medtem ko je Boštjan pred mnogimi leti tudi sam sprva postal član kongregacije, a ga je nato Gospod vseeno popeljal v družinsko življenje. Danes skupaj pričujeta za življenje, saj sta ponosna starša sedmih otrok. Zelo nas je razveselilo, da sta s seboj imela najmlajšega Janeza Friderika, ki je lepo »sodeloval« pri pogovoru.
To so bila uvodna srečanja, pot z Marijo za Jezusom pa se ob posvetitvi Brezmadežni poglablja in vodi naprej.«
Praznik Brezmadežne se globoko vtisne v spomin vsakemu bogoslovcu. Poglejmo, kako se ga spominja diakon Tadej Ložar, ki bo letos postal duhovnik:
Novomašnik obuja spomine
»Ko se sedaj, po petih letih od vstopa v MKSDB, spominjam tega dne, mi pred oči stopajo nekateri izredno lepi in pomembni trenutki tistega 8. decembra leta 2013. Najprej se spominjam lepote kapele, ki je bila za to priložnost še posebej bogato okrašena. Vendar še tako lepa kapela ne pomeni nič brez doživetega petja hvalnic in slovesnega obhajanja svete maše. Slednja je tisti resnično središčni dogodek celotnega praznika, saj Marija v vsem kaže na svojega sina Jezusa, ki kot luč prihaja v svet, potreben odrešenja.
Za vsakega kongreganista je nedvomno nepozaben sam sprejem v kongregacijo, ki poteka v kapeli Bogoslovnega semenišča. V kongregacijo me je sprejel škof Andrej Glavan, ki je takrat opravljal službo apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije. Na slovesnosti je bilo navzoče vodstvo kongregacije, vodstvo bogoslovja in ostali sobratje bogoslovci, ki so se veselili novih članov. Obenem pa so se tudi sami spominjali sprejema v kongregacijo. Spominjam se naglice po sprejemu, ko smo hiteli v ljubljansko stolnico na slavnostno akademijo v čast Brezmadežni. Akademija ni samo kulturni dogodek, ampak je predvsem počastitev Marije in Boga. Upam si celo reči, da je akademija podobna molitvi. Na tej svoji prvi akademiji sem imel celo to čast, da sem v njej tudi sam nastopal. Skupaj z nami, takratnimi prvoletniki, so praznovali tudi naši starši in ostali družinski člani, ki so imeli lepo priložnost, da spoznajo življenje v semenišču. Po akademiji je bila še pogostitev za vse povabljene. In ko se je zdelo, da se je vse že zaključilo, smo novi kongreganisti pred izpostavljenim Najsvetejšim v zahvalo za lepo praznovanje in za prejete milosti zapeli litanije Matere Božje. Tako smo dan zaključili na podoben način, kot smo ga začeli. Z molitvijo. Naj ob koncu dodam, da se danes z velikim veseljem in hvaležnostjo spominjam svojega prvega praznovanja Brezmadežne in sprejema v kongregacijo, ki je zame velika duhovna družina.«
Slavnostna akademija
Sprejemu novih članov je v stolnici sledila akademija v čast Brezmadežni. Kot vsako leto jo je pripravil 3. letnik. Letošnja akademija je bila posebej posvečena 110-letnici Marijine kongregacije in 120-letnici rojstva skladatelja in duhovnika Lojzeta Mava. Prisluhnili smo delu nagovora, ki ga je imel škof Jeglič ob ustanovitvi kongregacije, gosta prof. dr. Roman Globokar in dr. Rudi Koncilija, pa sta z nami podelila svoje doživljanje Marijine kongregacije. Za celostno duhovno doživetje je poskrbel semeniški zbor, ki je zapel nekaj Mavovih pesmi.
Nazadnje si oglejmo še, kako so letošnjo Brezmadežno doživeli prvoletniki. O svojem doživljanju je spregovoril Rok Dajnko:
Brezmadežna skozi oči prvoletnika
»Ob 110-letnici Marijine kongregacije slovenskih bogoslovcev in duhovnikov smo bili vanjo, kot vsako leto, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja sprejeti tudi letošnji prvoletniki.
Sam sem dan doživel kot nekaj čudovitega. Že zjutraj so nas, kot je v hiši tradicija, drugoletniki presenetili z budnico in nas navsezgodaj skoraj dobesedno vrgli iz postelje. Sprva nikakor nisem hotel vstati iz tople postelje, ko pa sem zagledal njihove nasmeške, mi ni preostalo drugega, kot da se jim pridružim. Z ostalimi sobrati smo se pozneje zbrali v kapeli in odpeli slovesne hvalnice.
Dan je potekal v prazničnem vzdušju. Dopoldne smo imeli sveto mašo, nato kosilo, nekakšen višek pa je bil slovesni sprejem. Ta je potekal v semeniški kapeli, vodil pa ga je nadškof msgr. Stanislav Zore. Ob navzočnosti in podpori naših domačih in ostalih bogoslovcev smo bili štirje prvoletniki sprejeti v kongregacijo. Nadškof je ob tem vsakemu od nas simbolično pripel Marijino svetinjico. Praznovanje smo zvečer zaključili s petimi litanijami Matere Božje.
Ob našem sprejemu je odmevala novica, da smo prva generacija bogoslovcev, ki na ta praznik ni oblekla talarja. Res je bila prekinjena dolgoletna tradicija, a sam sem to doživel kot nekaj pozitivnega, saj sem tako na prvo mesto lahko postavil Marijo in ne obleko.«
Praznik Brezmadežne je minil, prvoletniki so sprejeti v kongregacijo in nadaljujejo začeto pot z Marijo za Gospodom. Na tej poti jim želimo veliko blagoslova in jim obljubljamo, da jih bomo podpirali v molitvi.
Martin Leban
