Bogoslovci 2. in 5. letnika smo se v nedeljo, 1. septembra, skupaj z vodstvom odpravili na dvotedenski vzgojno-izobraževalni program v Rim. Namen programa z naslovom Človeška krhkost in rast ni bil le ekskurzija, turistični ogled ali zgolj romanje v večno mesto, ampak mnogo več, saj je iskal odgovore na naše potrebe in spodbujal rast v naši človeški, duhovni, intelektualni in občestveni razsežnosti.
Za vsestransko rast je bilo odlično poskrbljeno
Poleg spoznavanja bolj znanih umetniških zakladov večnega mesta, med katerimi smo obiskali rimske bazilike in nekatere druge pomembnejše cerkve, Kalistove katakombe, center Aletti in vatikanske muzeje, velja še posebej omeniti obisk vatikanskih vrtov, kapele Redemptoris Mater znotraj apostolske palače in groba apostola Petra pod njegovo baziliko. Bogato sporočilo omenjenih krajev nam je razkrivalo osebno dostojanstvo bogopodobnosti, tako preko umetnosti kakor tudi preko globokega duhovnega življenja.
Za človeško in intelektualno rast je bilo poskrbljeno zlasti s strani različnih predavateljev in sicer na področju psihologije, medčloveških odnosov, nevarnosti in pasti sodobnih medijev ter intenzivnega tečaja italijanskega jezika. Predavanja so se izvajala v Papeškem zavodu Slovenik, kjer smo bili tudi nastanjeni. Med obiski bi posebej poudaril obisk ter predstavitev delovanja kongregacije za nauk vere in kongregacije za bogoslužje, srečanje z veleposlanikom RS pri Svetem Sedežu Jakobom Štunfom, obisk na Radiu Vatikan in srečanje s kardinalom Francem Rodetom. Z nami se je srečal tudi nadškof Jorge C. P. Wong, ki je na kongregaciji za duhovnike še posebej odgovoren za semenišča. V kratkem pogovoru nam je povedal, da Cerkev ne potrebuje le duhovnikov, ampak tudi dobre bogoslovce, ki s svojim zgledom in življenjem pričujejo na drugačen način, kakor bodo kasneje kot duhovniki.
Srečali smo se s papežem
Vrhunec dvotedenskega bivanja v Rimu pa je bila prav gotovo splošna avdienca, na kateri nam je papež Frančišek spregovoril o vtisih s svojega potovanja po afriški celini. Ob zaključku avdience smo se še osebno srečali s papežem. Sveti oče nas je vprašal po celotnem številu slovenskih bogoslovcev in ko je izvedel, da nas bo v prihodnjem letu le dvaindvajset, se je začudil in vprašal, kaj storimo, da bi nas bilo več. Odgovorili smo mu, da prosimo Svetega Duha, da bi se tudi drugi fantje opogumili in odgovorili na Božji klic. Papež nas je iskrivo pogledal v oči in nam rekel: »Potrebna je molitev, delo, pokora,« in z nasmehom dodal: »ter potica.« Nato nam je podelil še svoj apostolski blagoslov.
Ko sem pri zaključni refleksiji razmišljal o našem skupnem bivanju v Rimu, o vseh lepih in neponovljivih doživetjih, sproščenem in prijateljskem vzdušju med sobrati bogoslovci, so v meni vse bolj odzvanjale papeževe besede. Tedaj sem spoznal, da smo vse to že živeli in doživeli v teh kratkih dveh tednih, ko smo skupaj molili in obhajali sveto evharistijo, ko smo od jutra do večera z zavzetostjo sledili začrtanemu programu, ko smo težo dneva potrpežljivo prenašali ter ko smo med seboj v edinosti živeli bratsko veselje in medsebojno ljubezen.
Tilen Kocjančič
