Ekumensko romanje bogoslovcev v Srbijo med 13. in 15. februarjem 2026 je potekalo pod pomenljivim naslovom Romanje skozi prehode. Tridnevna pot nas je vodila po zgodovinskih, duhovnih in osebnih prehodih ter poglobila naše razumevanje edinosti kristjanov in bogastva različnih cerkvenih izročil.
Na pot smo se odpravili v zgodnjih petkovih jutranjih urah in proti popoldnevu prispeli v Beograd. Prvi dan je bil že namenjen vstopanju v stvarnost tamkajšnjega cerkvenega življenja. Po kratkem srečanju na teološki fakulteti Srbske pravoslavne Cerkve smo romanje nadaljevali s sveto mašo v cerkvi sv. Antona Padovanskega, ki jo je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar je v nagovoru poudaril, da je razdeljenost kristjanov rana Cerkve in da smo poklicani izmoliti edinost. Spomnil nas je tudi na misel papeža Benedikt XVI., da razkol med kristjani ni normalno stanje, temveč odmik od Kristusove volje. Večer smo zaključili z druženjem in pripravo na naslednji dan.
Prvi dan: Ljubljana – Beograd
Sobota je bila dan ponotrajevanja duhovne in zgodovinske dediščino Srbije s poglobljenim srečevanjem te stvarnosti. Najprej smo obiskali Oplenac, kjer stoji mavzolej nekdanje kraljeve družine Karađorđević. Razmišljali smo o povezanosti vere, kulture in narodne identitete. Pot smo nadaljevali v samostan Žiča, enega izmed pomembnejših središč srbske duhovnosti in državnosti. Nadškof Hočevar je ob tem razmišljal o teologiji ikone in o človeku kot Božji podobi. Poudaril je, da Cerkev živi kot nadaljevanje Kristusove navzočnosti in da liturgija človeka uvaja v izkušnjo Božje lepote in zato presega zgolj zunanjost obredov. Dan smo sklenili s sveto mašo za edinost kristjanov v župnijski cerkvi Nadangela Mihaela v Kraljevem, v kateri se je še posebej izrazila skupna želja po edinosti vseh Kristusovih učencev.
Drugi dan: Oplenac – samostan Žiča – Kraljevo
Nedelja je bila zaznamovana s povzetkom celotnega romanja in srečanjem z verniki. Dopoldne smo se udeležili nedeljske svete maše v beograjski stolnici, kjer smo sodelovali pri bogoslužju in se srečali s slovenskimi rojaki ter drugimi verniki. Srečanje je potrdilo, da Cerkev presega narodne in kulturne meje ter ostaja prostor skupnega občestva. Vrhunec romanja je predstavljal obisk Hrama sv. Save. Nagovorila nas je veličina bogoslužnega prostora z globoko simboliko in lepoto, ki kažeta na Božjo navzočnost.
Tretji dan: katoliška in pravoslavna katedrala
Ekumensko romanje nam je omogočilo globlji vpogled v duhovno dinamiko srbske Cerkve in nas spodbudilo k večjemu spoštovanju različnih izrazov krščanske vere. Hvaležni smo nadškofu Hočevarju za vodstvo, spodbudne besede in pričevanje vere, ki nas je spremljalo vse dni potovanja. Domov smo se vrnili obogateni z novimi spoznanji, utrjenim občutkom pripadnosti Cerkvi in globljim hrepenenjem po edinosti kristjanov. Spremlja nas misel, da resnična edinost ne nastaja prvenstveno iz naših prizadevanj, temveč iz odprtosti za Kristusovo delovanje. Ko človek dopusti, da Bog oblikuje njegovo srce, se začne rojevati občestvo, ki presega razlike in postaja znamenje nebeškega kraljestva na zemlji.