V torek 13. decembra je Bogoslovno semenišče obiskal del ustvarjalcev filma o škofu Smeju Kaplja na vedru. David Sipoš (režiser) in Jolanda Pinterič (izvršni direktor) sta z nami delila svoje izkušnje in zgodbe s snemanja filma. Preberite si intervju, ki smo ga bogoslovci pripravili in objavili v letošnji številki Virtuti et Musis.

 

Ali lahko nastane odličen slovenski film z versko tematiko? Film o škofu dr. Jožefu Smeju Kaplja na vedru, dokazuje, da lahko. Igrani prizori, fotografije in preplet pogovora s portretirancem ter drugimi pričevalci dokumentarec postavi na novo raven. Ekipa, ki je na pobudo soboške škofije izpeljala filmski projekt, je v podobni zasedbi izdelala že več kvalitetnih filmov z versko tematiko in ”morje slovenskega verskega filma” bogati z zavidljivimi ”filmskimi kapljami”. Slovenski verski film, do sedaj omejen na preprosto navajanje  podatkov in prikazovanje z vsebino povezanih lokacij, postaja privlačnejše orodje evangelizacije. Pogovarjali smo se z ustvarjalci filma Kaplja na vedru: izvršno producentko Jolando Pinterič, režiserjem Davidom Sipošem, scenaristom Matjažem Fegušem in strokovnim sodelavcem filmske ekipe Lojzetom Kozarjem.

1. Kako je filmski projekt Kaplja na vedru, prešel od ideje do konkretnega dokumentarnega filma?

Lojze Kozar: V času priprave na škofijski misijon smo govorili tudi o tem, da je potrebno oznanjati z novo gorečnostjo, na nov način, iti tudi izven cerkvenih prostorov. Porodila se je zamisel o predstavitvi vsestransko dejavnega in priznanega človeka, škofa dr. Jožefa Smeja. Škof dr. Peter Štumpf in škofijska kurija sta podprla idejo o snemanju dokumentarnega filma. Seveda tak projekt tudi nekaj stane in škofija za to ni imela denarja, zato si ga je izposodila. Nekaj sredstev bo vrnjenih s prodajo DVD-jev, največ pa bo vrnjeno z drugačnim pogledom na Cerkev, saj bo film gotovo mnogim gledalcem odstrl pravo podobo Cerkve in krščanstva. Za snemanje filma se je škofija dogovorila z ekipo, ki se je že uveljavila z deli s tega področja. Sledilo je samo še delo, dolgo in naporno, a vendar lepo in bogato.

2. Dokumentarnemu filmu ste dodali nekaj igranih prizorov in ga svojevrstno dopolnili s premišljeno vključenimi škofovimi fotografijami. Zakaj ste sprejeli to precej drzno odločitev?

Matjaž Feguš: Predvsem zato, ker je škofova življenjska pripoved tako bogata, da pušča prostor ne samo arhivskim fotografijam, ampak tudi drugim možnostim ponazoritve njegove zgodbe. Tako smo se lotili različnih dramatizacij brez dialogov, posneli pa smo tudi igrano sceno, ki se v petih delih pne od začetka do konca filma. V tej sceni je prikazana resnična zgodba o revežu Jožefu, ki ga je župnik Smej v hudem mrazu vzel pod streho. Razen zapisa o tej prigodi, ni na voljo nikakršnega gradiva, ki bi zgodbo podprlo. Zato smo se odločili, da jo posnamemo. Škoda bi jo bilo izpustiti, saj nam postreže s samim bistvom škofove osebnosti. Kombinacija arhivskih fotografij in igranih prizorov gledalca pritegne; če bi gledal samo igrane prizore, bi si morda težko predstavljal, kakšen je bil škof v resnici, če bi gledal samo fotografije, bi manjkalo nekaj, kar jih oživlja.

3. Ob predstavitvi filma se gledalci običajno zanimamo tudi za zakulisje filma. Nam lahko zaupate kak zanimiv dogodek s snemanja?

David Sipoš: Ustvarjanje filma je pester in zanimiv proces, velikokrat pa se marsikatera zanimiva prigoda skrije za kamero. Med snemanjem tega filma mi je v spominu zagotovo najbolj ostalo snemanje igrane scene med mladim Jožefom Smejem in vaškim posebnežem Jožetom. Eno poletno noč v avgustu smo uprizorili pravo zimo. Padal je sneg, okenske police so bile zasnežene, hladna svetloba je osvetljevala okna; v majhni pisarni pa sta bila s toplo svetlobo sveč in starih luči osvetljena glavna protagonista, ki sta skozi zgodbo večkrat nasmejala tudi nas v ekipi. Vse od mraka do zore smo lovili vsako sekundo časa, da smo posneli to pomembno in zanimivo sceno, ki nas v filmu po koščkih spremlja od začetka do konca. Vsi smo padli v zimsko vzdušje in ustvarjanje takšne zime sredi poletja nam bo vsem ostalo v lepem spominu.

4. V film ste vključili tudi zahvalo škofa dr. Smeja ob prejemu državnega odlikovanja. V zahvali v ospredje še posebej stopi škofova skromnost. Kaj je škof Smej dejal, ko je izvedel, da bodo o njem posneli film in kako je potekalo sodelovanje med njim in vami?

Jolanda Pinterič: Škof Smej se kot moder mož zaveda vseh človeških šibkosti in tudi skušnjav. Ker sem ga opazovala že v stolni cerkvi, mi je predstavljal avtoriteto, h kateri sem res stežka pristopila, da bi ga vprašala za sodelovanje pri dokumentarnem filmu o njem samem. Prisoten je bil tudi predsodek, da bi delali dokumentarni film o živečem človeku, toda ravno to je zmagalo. Delati z živo legendo, dobesedno! Imeti priložnost v filmu uporabiti material živega »dokumenta« je Božja milost. Drugače ne more biti.

Sodelovanja se je otepal in bil najprej nejevoljen. Privolil je po krajšem prigovarjanju. ”Zmaga” je bila dosežena z Albertom Einsteinom. Spoznala sem, da je škof intelektualec. Ko je rekel, da nima časa, sem ga vprašala, ali ve, zakaj obstaja čas. To je bilo malce provokativno vprašanje, ki pa ga je pritegnilo bolj, kot sem pričakovala. Z iskrivim nasmeškom in pogledom me je vprašal: »No, povejte.« »Čas obstaja zato, da se ne zgodi vse naenkrat.« Ta Einsteinov izrek sem mu morala potem napisati na platnico nekega zbornika, ki ga je imel pri sebi, in to je odtehtalo: »No, dobro. Kdaj pa je snemanje?« in se popraskal za ušesom, kakor je to naredil večkrat med snemanjem, posebej, ko je govoril o čem, kar ga veseli. Potem sem bila šokirana jaz …

5. Bojda snemanje filma, ki ga režiser vzame za svojega, pusti sled. Kako je vas, gospod Sipoš, zaznamovalo ustvarjanje pričujočega filma?

Vsako ustvarjanje je proces, ki ga mora umetnik ponotranjiti, saj bi sicer ostal izdelek brez srca in preveč splošen. Moram priznati, da se z leti ustvarjanja dokumentarnih filmov vedno bolj zavedam, kako nekateri elementi vplivajo na gledalca in je vedno manj tistih trenutkov, ko mi pri ustvarjanju uspejo, ne da bi jih načrtoval, a še vedno je dokumentaristika polna presenečenj in različnih razpletov, drugačnih od teh, ki jih je človek pričakoval. Pri škofu dr. Jožefu Smeju sem skozi proces nastajanja ugotavljal, kdo on v resnici je in kakšno sporočilo nam daje – ne samo s premišljenimi besedami, ampak z zgledom svojega življenja. Mislim, da sem bil najbolj vesel, ko sem končno ugotovil, da me lahko tudi on nagovarja; večkrat me je nagovoril s svojim življenjem, tudi za moje ustvarjanje. Na začetku nisem pričakoval, da bom lahko v njem videl takšen zgled; ampak njegova delavnost, načelnost – po drugi strani pa tudi krhkost –, so me nagovorile in me ob vsakem ogledu film znova nagovarjajo ter spodbujajo, da bi tudi jaz sledil njegovemu zgledu.

6. Gospa Pinterič, na novinarski konferenci ob predstavitvi filma ste dejali, da ste ob ustvarjanju filma na novo odkrili Prekmurje, kako ste doživeli pokrajino ob Muri?

Najprej, Prekmurje je lepo že samo po sebi; od ravnice do gričkov. To je odlično izkoristil režiser David. Ti kadri so tudi škofa Smeja, ko si je film ogledal prvič, zelo nagovorili. ”Lepota,” je dejal.

Kot izvršna producentka sem skrbela za realizacijo filma in se bolj ukvarjala z ljudmi, tako da lahko o Prekmurcih, teh, s katerimi smo sodelovali, povem le najboljše. Tako med sabo povezanih kristjanov in naroda v Sloveniji ne poznam. Je pa tudi res, da bi za škofa Smeja naredili vse. Ti ljudje so res verni in spoštujejo posvečene ljudi. Moram pa priznati, da je tudi Cerkev jasna in načelna. Škof Štumpf ima jasna načela, g. Kozar pa je postal moj najboljši svetovalec. Res moder in duhoven človek. Prelepo je bilo delati s Prekmurci. No, morda je bilo tudi njim lepo delati z nami in se spomnijo še kakšne dobre vsebine za film. Mi smo za!

7. Kaj je vas, gospod Feguš, pritegnilo k sodelovanju v projektu Kaplja na vedru?

Pritegnil me je izziv, kako 95 let življenja spraviti v dober dokumentarno-igrani film. Seveda se je temu izzivu pridružila osebnost škofa Smeja, ki me je prav tako pritegnila.

8. Ob odmevih, ki jih je požel film v slovenski javnosti, se nam kar samo postavi vprašanje o tem, kako Cerkev uporablja vizualne medije za širjenje Veselega oznanila? Ali ostaja na tem področju še veliko neizkoriščenih možnosti?

Lojze Kozar: Sodobna tehnika omogoča različne poti oznanjevanja. Tudi preko filma je veliko možnosti. Na tem področju lahko Cerkev zastavi še veliko korakov. Seveda je film samo orodje, potrebno je imeti vsebino, potrebno je trdo delo in potem lahko nastane nekaj dobrega. Na tem področju lahko veliko naredi mladi rod, ki mu je sodobna tehnologija bližja. A v prvi vrsti je potrebno skrbeti za vsebino, ki jo kdo želi oznanjati. Če je srce polno lepote, se bo gotovo vedno našla pot do ljudi, katerim bi naj to lepoto posredovali.

9. Ob koncu nas seveda zanima, kakšno je vaše osebno doživljanje mariborskega pomožnega škofa Jožefa Smeja, ki je tako močno zaznamoval slovenski prostor?

Jolanda Pinterič: Sporočam, da je škof Smej predstavnik Cerkve in je njegov ugled zelo univerzalen. To pomeni, da ga čislajo verniki in neverniki, levi in desni, cerkveni in necerkveni. Prav zdaj, ko javnost napada Cerkev, bi lahko izkoristili ta film za čisti dokaz pomena krsta, vere in preseganja samega sebe, kar Jezus Kristus v svetem evangeliju uči. Škof Smej ne jamra, se ne odziva, ampak je dejaven. Živi Kristusov nauk. Film je čisti dokaz njegovega življenja in delovanja. Ljudje napovedujejo, da bo škof Smej svetnik in neskromno lahko povem, da je soboška škofija vizionarsko pristopila k snemanju tega filma. Jezus ni učil skromnosti v smislu mlačnosti, ampak biti vroč in skromen. Veselim se odzivov bogoslovcev, ko boste videli film. Odličen je produkcijsko in vsebinsko. Res. Lojze Kozar ml. je o filmu napisal: »Kaplja je zmagala. Morje je drugačno, bolj polno, bolj lepo, bolj bogato.«

 

David Sipoš: Škof dr. Jožef Smej daje marsikomu na prvi pogled vtis zaprtega in strogega moža. A šele po pogovoru z njim in odkrivanju njegove bogate zgodovine vidimo, da gre za nekoga, ki lahko nagovori gledalce vseh starosti in različnih prepričanj. Gre za modreca, ki še vedno hodi med nami in sedaj tudi skozi medij filma, ki je predvsem blizu novim generacijam, prinaša živ zgled, kako previhariti skozi življenje in ohraniti tisto iskrico, ki nas žene iz dneva v dan naprej.

 

Lojze Kozar: S škofom Smejem se je vedno prijetno srečati, saj kar izžareva vrednote, ki so človeku ljube. Dragoceno je njegovo znanje, dragocena je njegova delavnost in prizadevnost, a še bolj je dragocena njegova človeška toplina, njegov čut za vsakega človeka, njegova skromnost in srčna dobrota. Vse to pa ima svoj izvir v Bogu, s katerim se škof Smej ne le srečuje, temveč nenehno živi v prijateljstvu z njim.

Matjaž Feguš: Škof Smej je nekdo, ki je z Božjo pomočjo uspel rečí v svojem življenju postaviti na pravo mesto. Kakor vsakega smrtnika so ga pestile težave in skušnjave, vendar je delal na sebi, se venomer vzgajal in se tako uspel ohraniti v ponižnosti vse do danes. V njem sem skozi delo na filmu zaznal izjemno nadarjenost, obilo talentov, ki jih je vse življenje razvijal. Hkrati pa se je te svoje nadarjenosti zavedal. Hitro bi ga lahko odneslo v poviševanje nad druge. Vendar se je prav z vzgojo v ponižnosti uspel videti v svoji majhnosti. In to ga dela velikega.

Hvala za vaš čas in odgovore.

Pogovarjal se je Klemen Gartner