»Korak za korakom vztrajaj. Bodi dober duhovnik.«

Pogovarjal se je Boštjan Dolinšek

 

matjazcelarc2Naj za izhodišče vzamem Vaše novomašno geslo »Jezus je Gospod« (1Kor 12,3). Kako bi opisali svojo odločitev za duhovniški poklic? Kdaj ste sami pri sebi resnično spoznali, da je Jezus Gospod, da je tisti, ki mu je vredno slediti in se vsemu odpovedati?

Duhovniški poklic je milostni dar in obenem tudi odločitev. Je pa res, da ima Gospod pri izbiri svojih ”orodij” veliko domišljije in potrpljenja. Sprejema nas takšne, kot smo in tam, kjer smo, zato vsakega nagovarja na njemu primeren čas in način. Mene je v svet duhovnega uvajala predvsem moja mami. Iz sveta otroške domišljije, ko so mi bili blizu angelčki, sem razvil zaupljiv otroški odnos do Marije in lahko rečem, da me je ona pripeljala k Jezusu. Na začetku sem Jezusa doživljal kot prijatelja. Pristen odnos z Jezusom pa se je v meni razvijal predvsem v srednji šoli preko molitve, ki je bila moja vsakodnevna spremljevalka od malih nog, ter predvsem rednega obiska svete maše. Vpisal sem se na Škofijsko gimnazijo v Šentvid, vendar ne z namenom, da bi postal duhovnik, saj sem imel takrat bistveno drugačne ideje, kaj početi kasneje v življenju. Šele v zadnjem letniku gimnazije, ko sem bil pred odločitvijo, kaj in kako, pa sem Jezusa res doživel kot Gospoda do te mere, da mu je vredno služiti. Prvi korak v smeri služenja in nenazadnje duhovništva je bil zaznamovan s tem, da sem poleg petja v župnijskem pevskem zboru v tistem letu začel tudi ministrirati. Lahko rečem, da so bila leta bogoslovja zelo pomembna, da sem se zavestno odločil, da sprejmem Božji klic in ga ponotranjim. V pripravi na sveto leto 2000 sem se udeležil duhovnih vaj, na katerih smo motrili lik usmiljenega Očeta. To mi je pomagalo, da je zrasel moj odnos do Očeta. V zadnjem obdobju, ko me je študij privedel k motrenju Apostolskih del, je bil pa Sveti Duh tisti, ki me je še posebej nagovarjal. In tu se res kaže, da Bog uporablja veliko ”domišljije” in prihaja naproti tako, kot ga človek v določenem obdobju najlažje sprejema.  Novomašno geslo iz pisma Korinčanom sem izbral prav zato, ker je tu prisotna celotna Sveta Trojica in Njen odsev v Cerkvi. To geslo je v meni raslo od malega. In hvaležen sem ljudem, ki so mi ga pomagali odkrivati, da lahko tudi danes kličem »Jezus je Gospod!«

 

Kakšni so vaši spomini na sicer kratko bivanje v ljubljanskem semenišču?

Lepi. Lepi zaradi dogodkov na osebnostni in skupnostni ravni. Na osebnostni zato, ker so bila to leta zavestne odločitve, da s celim srcem odgovorim na klic in sledim Gospodu. Naša semeniška kapela mi je bila zelo blizu. Večna lučka ter križani ob tabernaklju sta bila prostor mojega srečevanja z Gospodom. In tam sem preživel kar nekaj časa, ker ni bilo vedno lahko.  Na skupnostni ravni pa sem najprej začutil različnost. Prišel sem z nekim idealom, pred menoj pa se je razgrnila realnost. Z realnostjo imam v mislih, da smo poklicani kot ljudje, z vsem, kar smo in kar imamo.

 

Po dveh letih v ljubljanskem semenišču ste odšli na študij teologije v Rim. Tam ste skupaj preživeli kar 13 let. Kako ste doživljali življenje v Rimu? Se je bilo po dvoletnem ”kaplanskem premoru” v Grosupljem težko vrniti v Rim in celo presedlati iz dogmatike na Sveto pismo?

Da, po dveh letih v Ljubljani sem odšel v Rim na triletni študij teologije. Po pastoralnem letu, ko je v meni tlela želja, da bi šel v Rim študirat glasbo, mi je tedanji nadškof Rode modro svetoval, naj se posvetim teološkemu študiju. In pred menoj je bila odločitev, kako naprej. Zanimali pa sta me dve smeri. Tako Sveto pismo kot dogmatika. No, takrat sem presodil, da mi bo dogmatika bolj pisana na kožo. Tako sem zaključil magisterij iz dogmatike in bil posvečen v duhovnika. Zatem sem bil dve leti kaplan v župniji Grosuplje. Nekako je bilo predvideno, da se po tem obdobju vrnem v Rim, da bi nadaljeval oz. zaključil študij z doktoratom. A zgodba ni bila tako premočrtna. Začel sem študij Svetega pisma, ki ni pomenil zgolj nadaljevanje in vrnitev v Rim, pač pa popolnoma nov segment v mojem življenju; če pomislim le na učenje svetopisemskih jezikov. Vrnitev v Rim po dveh ”kaplanskih” letih v Sloveniji je bil po svoje težak zaradi novega okolja in novih ljudi, obenem pa sem res pogrešal življenje na župniji. Po magisteriju na Biblikumu sva se z nadškofom odločila, da bom doktorat delal iz svetopisemske teologije na Gregoriani in tako skušal postaviti most med Svetim pismom in teologijo. Lahko rečem, da sem v Rimu preživel zelo naporno, a hkrati zelo lepo obdobje svojega življenja. Prvih 5 let sem preživel v Germaniku, ostalih 8 pa v Sloveniku. Bil sem dvakrat v Rimu in si pridobil izkušnjo dveh različnih  zavodov. Prvi mi je dal neko širšo evropsko izkušnjo z nemškim ozadjem, drugi, v katerem sem opravljal tudi vlogo vicerektorja, ima, razumljivo, slovensko ozadje, pa mi je odstrl tudi dimenzijo vesoljne Cerkve. Če povzamem, je Rim zapisan v moje srce z zelo lepimi spomini.

 

Niti študija v Rimu še niste zares končali, pa ste že pričeli z novo, pomembno funkcijo v Ljubljani. Kako se je vrniti v novi vlogi?

Lahko rečem, da sem že sanjal o času, ko bom končno zaključil doktorat in se vrnil domov. Čas ter nova vloga v semenišču pa sta me presenetila. Kar zadeva vlogo vzgojitelja oz. študijskega prefekta sem prvi tak namig dobil pred duhovnimi vajami v postnem času. Priznam, da so bile zelo pestre duhovne vaje, ko je prišlo na plano polno dvomov in hkrati veselje nad novim izzivom. Polno dvomov, ker se mi to zdi zelo odgovorna služba in se take odgovornosti nisem nadejal. V bogoslovju se namreč vzgajajo novi duhovniki, ki bodo oblikovalci naše Cerkve na Slovenskem. Tega sem se res ustrašil in se obenem čudil dejstvu, da so predstojniki razmišljali o tem, da mi zaupajo to vlogo. Res je, da sem veliko študiral, a ko se človek bolj posveti enemu področju, izgubiš nekaj širine oz. druge spektre znanja. Spraševal sem se, kako bom vsem tem fantom spodbuda in odgovor na vsa njihova vprašanja. Tolažil pa me je spomin na srečanje z bogoslovci, ki smo jih povabili v Rim, da bi pomagali oblikovati bogoslužje ob praznovanju praznika svetih bratov Cirila in Metoda. To srečanje me je pomladilo. Zdelo se mi je, da sem ponovno kaplan in imam pred seboj mladince. Spoznal sem, da morda nimam odgovorov na vsa vprašanja, toda bolj kot vsi odgovori je dragoceno to, da imaš nekoga, ki s teboj išče pot odgovorov. Ta lep spomin je pripomogel, da sem na koncu duhovnih vaj sprejel odločitev ter svojim predstojnikom podal svoj prvi pritrdilen odgovor.

 

Sposodil si bom besede svetega Pavla, ki pravi: »Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.« (Heb 12,1) Lahko bi rekel, da Vas ta stavek najboljše opiše, saj so v njem namreč združene tri ključne komponente, ki sestavljajo Vaše življenje: Sveto pismo, šport in vztrajnost. Stavek je svetopisemski in spominja na študij, ki ga zaključujete. Apostol Pavel življenje primerja s tekom, ki zaznamuje tudi Vaš vsakdan. Kot pomembna vrlina je omenjena vztrajnost, ki pa je pri Vas prav na nobenem področju ne primanjkuje. Kako sami vidite svoje življenje pod vidikom teh treh komponent?

Ta svetopisemska podoba se mi zdi dragocena, ker pokaže življenje takšno, kot je. Napolnjeno je s ”tekaško” preizkušnjo ter obenem okronano tudi z ”vencem veselja”. K Svetemu pismu naj rečem, da je res nekaj dragocenega. Zelo zgodaj sem začel brati Sveto pismo v slikah, pozno pa sem posegel po ”pravem” Svetem pismu. Vedno znova pa me je nagovarjalo. Dragoceni so mi bili trenutki v semenišču, ko smo imeli pred mašo osebno meditacijo, ki je bila za mnoge zelo ”meditativna” J, meni pa je pomagala, da sem res dobil ljubezen do Svetega pisma. K temu sta veliko prispevala tudi profesor Maksimilijan Matjaž ter tedanji spiritual v semenišču, sedaj škof, Jurij Bizjak. Torej Sveto pismo me je spremljalo študijsko, še bolj pa so pomembni trenutki, ko beseda postane molitev in pogovor z Besedo. Teh trenutkov je bilo veliko in upam, da jih bo vedno dovolj. Druga komponenta, ki si jo omenil, šport, mi je tudi blizu. Če pomislim, me je tek spremljal od malih nog, obenem pa sem zelo rad kolesaril in igral tenis. Zgodaj se je pojavila želja, da bi pretekel maraton in letos se je, prvič in vsaj v polovični meri, tudi izpolnila. Odnos do športa poimenujem kot modrost: zdrav duh v zdravem telesu, žal pa duhovniki na to preveč pozabljamo. Kar pa zadeva vztrajnost lahko rečem, da načeloma drži: ko neko nalogo začnem, jo želim tudi pripeljati do konca. Seveda so tudi primeri, ko že v izhodišču vidim, da to ne bo šlo; takrat raje zadevo zaključim, še preden jo zares začnem. Vztrajnosti so me učili starši, študij, romanje v Santiago de Compostela in tek oz. čisto preprosto ”pot pod noge”, ko si zadaš nek cilj, do katerega hočeš priti. Pot k cilju ti nakloni čas za meditiranje in notranjo rast. Nekaj vztrajnosti si z leti pridobiš, nekaj pa jo prineseš s seboj iz družine. Med drugim mi je moj oče v času semenišča večkrat rekel: »Korak za korakom, vztrajaj! Bodi dober duhovnik!«

 

Ste študijski prefekt in zato je več kot na mestu vprašanje, kakšen je vaš odnos do študija? Se Vam je kdaj pojavila dilema, da je čas, ki ste ga preživeli za knjigami – in ga ni bilo malo 🙂 – nekoristno porabljen?

Ja, dileme so del tega ”študijskega špasa”. Pravzaprav je notranji dvom: »Kaj delam tukaj?« prešinjal vsa obdobja ”študijske” hoje z Jezusom. Najtežje mi je bilo v času študija Svetega pisma, saj je to zahtevalo veliko časa in življenjske energije. Ob vprašanju, kje vidim smisel vsega tega, se mi vedno znova ponavlja odgovor profesorice teologije, ki je rekla, da ima vsako pastoralno delovanje v ozadju miselno osnovo in je zato zelo pomembno, da premisliš, kaj to delovanje vodi. Obenem pa se spominjam nekaterih profesorjev, ki so žareli za nas študente: kot profesorji, kot duhovniki in kot srčni ljudje. V tem vidim tudi smisel vsega tega študija in nenazadnje podajanje vere novim rodovom.

 

Spoznavamo Vas kot zelo energičnega človeka, ki mu nikoli ne zmanjka idej. Od kje črpate moč za svoje delo; kako ”napolnite baterije”?

Rekel bi, da sta res dve plati človeka: duhovna in telesna. Pri tej duhovni plati se lahko pridružim sveti Tereziji iz Kalkute, ki je na to vprašanje odgovorila, da je vir moči pri Jezusu. Počutim se kot krhka posoda, ki jo lahko napolni in uporabi le Gospod. In velikokrat se je izkazalo, da ko svoji akciji nisem dal mere, enostavno ni šlo. Brez ”priklopa na Jezusa” pač ne gre! Lahko rečem, da poleg ”akcije” v sebi nosim ”meditativno” dimenzijo, in zdi se mi, da ravno pri teku lahko obe povežem ter hranim dušo in telo.

 

Kaj bi nam, bogoslovcem, položili na srce v času formacije?

Nalogo prefekta sem sprejel z veseljem in sem res tukaj za bogoslovce. Po drugi strani pa lahko rečem, da se še iščem, da ugotavljam, kje je moja vloga tu in koliko sebe dati kam.  Vesel sem, da je bogoslovje sedaj zastavljeno tako, da imaš možnost pridobiti izkušnje iz raznih področij življenja. Bogoslovje je čas rasti in vzgoje. Najpomembnejša pa se mi zdi vzgoja srca. S tem mislim vzgojo za odnos z Jezusom in z bližnjimi. Za popotnico bi rekel, da ste prejeli dragocen biser, namreč duhovni poklic. Ta biser raste, če imate resnično radi Jezusa in njegovo Cerkev. V tej ljubezni greš lahko naprej kamorkoli, tako kot pravi Jonova balada, tudi s prekooceanko »v Kongo, Litvo ali na Japonsko«.

 

Gospod prefekt, zahvaljujem se Vam za odgovore in čas, ki ste si ga vzeli. Želim Vam obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva na poti, ki ste jo začeli.