Za vstop v Bogoslovno semenišče se odloči nekdo, ki želi postati duhovnik. Do te odločitve ljudje prihajajo na različne načine. Pri vsakem je to odgovor na Božji klic, ki je zastonjski dar Boga. Do jasnosti in pogumnega odgovora lahko mlad fant pride preko osebne molitve in molitve krščanske skupnosti, posebej župnijskega občestva. Običajno človek, ki začuti poklic za duhovniško pot, to preverja v pogovoru s svojim župnikom ali z duhovnim voditeljem. Zelo koristno je, da svojo odločitev preverja in utrjuje na duhovnih vajah.
Ko postane odločitev za vstop v Bogoslovno semenišče jasna in trdna, je najbolje, da se kandidat obrne na svojega župnika in mu razloži odločitev. Skupaj sporočita to svojemu škofu in tudi zaprosita za osebno srečanje z njim. Seveda pa se kandidat lahko obrne tudi na koga drugega duhovnika ali kar na ravnatelja Bogoslovnega semenišča. V vsakem primeru se kandidat sreča s svojim škofom, da ga zaprosi za sprejem v Bogoslovno semenišče.

 

Za sprejem v Bogoslovno semenišče je potrebno škofu predstaviti naslednje dokumente:

  1. lastnoročno napisano prošnjo za sprejem v Bogoslovno semenišče s kratko predstavitvijo svoje življenjske poti in odločitve za duhovništvo,
  2. priporočilo domačega župnika za sprejem v Bogoslovno semenišče,
  3. krstni list,
  4. maturitetno spričevalo, ki je potrebno za vpis na Teološko fakulteto in
  5. zdravniško spričevalo.

Prva je poklicanost
Tisti, ki želijo vstopiti v Bogoslovno semenišče in postati duhovniki, morajo najprej imeti poklic, morajo biti poklicani od Boga. Pri nekaterih je ta poklic že v začetku povsem jasen in gotov, drugi čutijo zanj bolj ali manj jasno nagnjenje in veselje, poklic pa se jim kasneje izbistri, tretje doleti nenadoma. Da pa poklic stopi iz možnosti v dejanskost, pa je potrebna še določena mera odločnosti in poguma, da na poklic odgovorimo, še posebej v današnjem času, ki ni ravno naklonjen tovrstnemu načinu življenja.

Sposobnosti
Duhovniški poklic ni lahek. Iz tega razloga se od bodočega duhovnika zahtevajo sposobnosti, s katerimi bo mogel svoj poklic čim bolj polno uresničiti; slednje z vso pravico pričakujejo ljudje, h katerim bo duhovnik poslan, od tega pa je odvisno tudi, koliko bo sam v njem srečen. Telesno zdravje je potrebno zaradi velike raznolikosti razmer, v katerih bo moral kasneje delati; marsikje je potrebna kar dobra telesna kondicija. Presojo o tem prepuščamo zdravnikom. Poleg telesnega zdravja je potrebna tudi določena bistrina duha, da bo bodoči duhovnik znal presojati življenjske pojave, spremembe in tendence zlasti na duhovnem pa tudi na družbenem in kulturnem področju. Posebej pa je dragoceno, da bo sposoben prav začutiti dogajanje v človeških dušah. Zaradi tega mora imeti tudi čim bolj izoblikovan etični in moralni svet. Kako bi sicer mogel prav presojati pojave in zakonitosti dobrega in slabega v človeških srcih in ljudi dvigati k zdravemu mišljenju in plemenitemu ravnanju? Potrebuje tudi tolikšno mero intelektualne moči, da bo zmogel študij filozofije in teologije v šestletnem študiju na Teološki fakulteti. Zelo velikega pomena pri odločanju za vstop v bogoslovje je tudi pravi namen odločitve, v katerem se navadno skriva tudi razumevanje duhovniškega poklica, ki si ga je vsak pač zgradil ob ljudeh, ki so tako ali drugače v tem vplivali nanj. V semenišče sprejema škof ordinarij; vsi, ki so zadolženi za vzgojo bogoslovcev, so pod njegovim vodstvom in delajo v soglasju z njim.

Svoboda
Prvi pogovor s predstojniki v semenišču se navadno vrti okrog vsebin, ki smo jih navedli. Mora pa ta pogovor pokazati tudi to, ali je odločitev za vstop resnično notranje in zunanje svobodna. Kako bi sicer mogel biti kot duhovnik z nedeljenim srcem predan svoji službi, ki ima tako vzvišen namen, in ves živeti za ljudi, ki mu bodo zaupani? Zato navadno pravimo, da se za ta poklic ne odločamo, ampak Bogu le odgovarjamo na njegovo vabilo, da postanemo kot duhovniki njegovi posebni sodelavci za odrešenje in posvečevanje človeštva in sveta.