Ime in priimek: mag. Roman Starc        Roman Starc

Leto rojstva: 1967

Duhovniško posvečenje: 1994

Rojstna župnija: Leskovec pri Krškem, škofija Novo mesto

Izobrazba: univ. dipl. teolog, magister duhovne teologije

Dosedanje službe: kaplan v župniji Dolenjske Toplice (1994-1996; 2000-2002), študent v Rimu (Slovenik, Teresianum 1996-2000), župnik župnije Tržič (2002-2015), rektor ljubljanskega semenišča od leta 2015.

Kratek opis vloge v semenišču: Rektor je prvi odgovoren za življenje v semenišču, središče enotnosti vzgojne ekipe in pobudnik oblikovanja bogoslovcev (prim. ZCP, kan. 239, § 1).

Kako je biti duhovnik in kako gledate na svoje poslanstvo: Z veseljem in rad sem duhovnik, pa tudi rektor, čeprav se zavedam, da je to odgovorna služba. Računam pa na božjo pomoč, njegov blagoslov in čimbolj “pridne” bogoslovce.

Kako ste se odločili za duhovni poklic: ob zgledih domačih duhovnikov in ob pestrem delu v župniji.

Eden izmed ljubših svetopisemskih stavkov: moje novomašno geslo: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!” (Mt 10,8b)

Najljubši svetnik: vsak teden drug (berite rubriko Svetilnik v DRUŽINI).

Najljubša knjiga: Življenjepisi svetnikov Wilhelma Hünermanna (npr. Svetnik in njegov demon)
Dejavnosti, s katerimi se še ukvarjate v prostem času: sicer se sliši obrabljeno, ampak vseeno: Kaj je to prosti čas?

———-

 

Pogovor z novim rektorjem v reviji Virtuti&Musis (letnik LI, številka 2, maj 2015)

Pogovarjal se je Vito Urbanija

Vmesecu marcu je v semenišču zavelo nenavadno vzdušje. Dosegla nas je vest o imenovanju novega ljubljanskega pomožnega škofa, za katerega je bil imenovan dosedanji rektor gospod Franci Šuštar. Ob pripravah na posvečenje so se izmenjevala različna občutenja. Slovesni trenutek smo bogoslovci v povezanosti z gospodom Šuštarjem pričakovali v veselju. Priprave so potekale tekoče, mirno in z radostjo v srcih, ko smo skupaj doživljali milost, da bomo na poseben način soudeleženi pri skrivnosti, ki se bo uresničila v škofovskem posvečenju. Naravno smo preživljali tudi trenutke, ko smo se zavedli, da so naše poti na razpotju; ti trenutki slovesa so bili ganljivi, a kot taki obogatitev pri zrenju v prihodnost ter okrepitev v hvaležnosti za vse doživeto. Z našo vero, da je ob pomoči Kristusa, Dobrega pastirja, zmeraj mogoče najti pravo pot, škofa Šuštarja izročamo v varstvo Brezmadežne Matere Božje.

Pisana paleta občutkov pa se s tem še ne zaokroži. Izjemno zanimiva so bila naša druženja v času ‘brezvladja’, ko pogovori med bogoslovci skoraj niso minili brez vpraševanja, kdo neki bo novi rektor … Radovednost čez radovednost in še enkrat radovednost! Prepričan sem, da je – hkrati s pripravami na velikonočno skrivnost – nekje v skritih kotičkih misli vseh bogoslovcev brlela lučka z vprašanji: pa kakšen bo, kakšne bodo njegove zahteve; se bomo razumeli, kakšne spremembe se obetajo – ta in najbrž še mnoga druga. Za nami je že nekaj skupnih srečanj, izmenjanih besed, pobud in izkušenj. Pričujoči pogovor pa je še en korak na poti spoznavanja in graditve trdnih medosebnih vezi.

Gospod rektor Roman Starc, pred dobrim mesecem ste prevzeli novo službo in nastopili kot rektor ljubljanskega semenišča. Kako je pravzaprav potekalo iskanje novega rektorja in kako ste se odzvali na predlog, da postanete novi predstojnik ljubljanskega semenišča?

O tem, kako je potekalo iskanje novega rektorja, ne vem nič, vem pa, da me je izbira zelo presenetila. Mislil sem si namreč, da bodo v Ljubljani ali okolici že našli primernega človeka – tudi imena so bila že ‘v zraku’ –, zato res nisem pričakoval, da bodo šli ponj (kakor bi rekel papež Frančišek) na konec škofije, v tržiško luknjo, iz katere pravijo (po krivici sicer), da še zrak ni dober. Še potem, ko mi je nadškof na slovesnosti blagoslova novih orgel na Trsteniku rekel, da se želi pogovoriti z menoj, nisem pomislil na to. Lahko si predstavljate, da sem bil presenečen.

Nadškof mi je sicer dal čas za razmislek, a bolj v smislu: »Premisli, ne premišljuj dolgo, nato pa reci ja.« Pravzaprav res nisem imel kaj dosti premišljevati, saj vedno poudarjam to, da je treba škofa ubogati, pa tudi, če je to kdaj težko.

Katere službe ste doslej že opravljali?

Kar nekaj. Najprej sem kot novomašnik nastopil službo kaplana v Dolenjskih Toplicah, kjer sem ostal dve leti, nato pa šel na študij v Rim in tam ostal štiri leta. Po končanem magisteriju sem se vrnil v Slovenijo in še dve leti kaplanoval v Toplicah. Leta 2002 sem kot župnik prevzel župnijo Tržič. Ves čas (razen med študijem) sem bil vpet tudi v dogajanje v škofiji kot član raznih komisij ali odborov (duhovniški svet, liturgična komisija, Vovkov odbor, umetnostno gradbeni svet, …), zadnja leta pa sem opravljal tudi službo dekana.

Kako se spominjate vaših semeniških let? Se vam zdaj, ko ste spet v isti stavbi, spomini na ta čas večkrat pojavijo? 

Včasih se pošalim, da očitno še nisem dovolj star, da bi se spominjal raznih podrobnosti iz svojega semeniškega življenja (še za vse sobe, v katerih sem bil, ne vem). Upam torej, da se mi bo na starost spomin povrnil. Sicer pa je bilo to, ko gledam nazaj, res lep in blagoslovljen čas. Iskreno. Marsikaj slabega, morda tudi težkega, prekrijejo prijetni in lepi spomini na dogodke, druženja, prijateljstva. Bili pa so v marsičem res drugačni časi. Ko sem prišel v prvi letnik, nas je v hiši bivalo 99 bogoslovcev (eden je bil na služenju vojaškega roka) – v večjih sobah tudi po trije skupaj. Obednica je bila torej vedno polna, kapela pa že kar “nabasana”. Avto so imeli samo trije, štirje, o internetu še sanjali nismo, mobilnih telefonov ni bilo, počasi, počasi so v hišo začeli prihajati prvi (rabljeni) računalniki (spomnim se, da sem si ga komaj upal prižgati). Zanimivo, kajne?

Bili ste tudi na študiju v Rimu. Kako ste se počutili tam?

V Rim nisem šel preveč rad, najprej zato, ker slabo obvladam tuje jezike (italijanščine nisem znal), pa tudi nobene posebne želje nisem imel. A podobno kot ob odločitvi za sprejem službe rektorja, tudi takrat nisem želel reči ne, da si ne bi kdaj pozneje očital, da nisem naredil nečesa, za kar sem bil poklican oz. so me izbrali. Tako sem na pobudo svojega profesorja in nekdanjega rektorja Franceta Oražma odšel v Rim, v Slovenik in študiral na karmeličanskem institutu za duhovnost Teresianum. Tu so, hvala Bogu, vladali prisrčni in prijateljski odnosi, imel sem dobre profesorje, tako da posebnih težav nisem imel. Počasi sem se navadil tudi na rimsko življenje (navsezadnje sem roman, rimljan), ki je res nekaj posebnega in te počasi zlahka ‘osvoji’. Magistriral sem na temo duhovnih poklicev – očitno ne po naključju …

Katere kreposti oz. vrline pri človeku najbolj cenite?

Hm, več, kot jih ima, bolje je. Rad pa imam poštenost, jasno besedo in odkrit pogovor. Všeč so mi pristni, nenarejeni ljudje, ne pa preveč pomaziljeni ali ‘poštirkani’ oz. ‘pocukrani’. Rad imam ljudi, ki znajo pokazati tako svoje veselje kakor tudi jezo ali žalost. Morda se sliši nenavadno, ampak spoštujem in občudujem tiste, ki znajo svoje srce nositi na dlani in se razdajati drugim, ne glede na rane ali bolečine, ki so jih ob tem deležni. Veste pa že, da imam pri ljudeh rad tudi red in čut za odgovornost.

Se našemu semenišču ob Vašem nastopu in ob nacionalnem posvetu o vzgoji duhovniških kandidatov obetajo kakšne večje, dolgoročne spremembe?

Pravijo, da vsak človek prinese s seboj nekaj novega, drugačnega. Tako je na župniji in nič drugače najbrž ne bo tudi v semenišču. Upam le, da bomo s skupnimi močmi zmogli narediti čim več dobrega. Res je, da se že dlje časa govori o nujnosti sprememb, ponekod se o tem ‘bijejo’ vroče debate, delajo tudi načrti in analize … Tudi sam imam polno glavo idej, ki bi jih rad čim prej uresničil, a vsi vemo, da ne gre vse na hitro in bo potrebno še veliko premislekov, posvetov, poslušanja, tudi prepričevanja, predvsem pa sodelovanja. Ker sem hkrati tudi ekonom, ste že videli, da se oziram tudi po hiši… Bomo videli, kaj bo prinesla jesen. Ne bi pa rad, da bi se zaleteli v nekaj,za kar bi nam bilo kasneje morda žal. Zato se pustimo presenetiti.

Kaj pričakujete od bogoslovcev?

Veliko. Predvsem zato, ker želim, da bi iz te hiše odšli med ljudi pripravljeni, da jim daste tisto, kar najprej sami živite; da jim ne prinašate Kristusa z vzvišenostjo besed in mimobežnih pogledov, pač pa kot nekaj, kar vam samim predstavlja največji zaklad, največjo dragocenost. Rad bi, da bi odšli v ta svet polni ljubezni do vseh ljudi; da bi jim znali prisluhniti in se jim približati ter skupaj z njimi deliti vse. Med nami pa si želim, da bi prevladovali res pristni in odkriti, prijateljski odnosi; da bi se znali spoštovati tudi, če si kdaj kaj povemo bolj naglas; da ne bi iskali igle v senu ali precejali komarja, kjer to ni potrebno in še in še … Pa pustimo kaj še za kakšno drugo številko.

Hvala za Vaš čas in Vaše odgovore!