Ime in priimek: Peter Kokotec.

Datum rojstva: 28. avgust 1976.Peter Kokotec

Duhovniško posvečenje: 29. junij 2001.

Rojstna župnija: Kranj-Primskovo.

Izobrazba: Univ. dipl. teol.

Dosedanje službe: kaplan v Trebnjem, kaplan v Toplicah, župnik v Črnomlju, pastorala Romov.

Kratek opis vloge v semenišču: Ravnatelj, ki spremlja bogoslovce pri odkrivanju, razločevanju in utrjevanju Božjega klica na poti k službenemu duhovništvu.

Kako je biti duhovnik in kako gledate na svoje poslanstvo: Biti duhovnik je moj odgovor na Božji klic in to poslanstvo primerjam s tistim klicem, s katerim Bog kliče vsakega človeka na njegovo lastno pot, ki je lahko v duhovništvu, redovništvu, misijonskem poslanstvu, starševstvu, poklicnem poslanstvu pomoči potrebnim … Ko izgovoriš svoj DA in odgovoriš na Božji klic, kot je to storila nebeška mati Marija, si v srcu srečen. In to srečo v duhovništvu čutim tudi sam, zavedajoč se svoje nemoči in svojih slabosti. Vendar zaupam v Božjo pomoč in povezanost v občestvu bratov in sester, ki se medsebojno podpiramo v molitvi in dobrih delih. Zato tudi poslanstvo ravnatelja izročam v Božje roke in se dajem na razpolago.

Kako ste se odločili za duhovni poklic: Težko bi govoril o enem trenutku, bolj gre za odkrivanje in duhovno rast. Ko sem proti koncu osnovne šole začutil Božji klic, sem ga prečiščeval in utrjeval po Božjih znamenjih in ljudeh, ki so me spremljali v mojem življenju. In hoja za Kristusom traja vsak dan, ko se kot duhovnik izročam Božji ljubezni in usmiljenju.  

Eden izmed ljubših svetopisemskih stavkov: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim. (Jn 21,17)

Najljubši svetnik: Za Marijo je to moj zavetnik – apostol Peter.

Najljubša knjiga: Najprej Sveto pismo, potem pa Svetnik in njegov demon (o sv. Janezu Vianeju).

Dejavnosti, s katerimi se še ukvarjate v prostem času: Kolikor bo prosti čas dopuščal kar potapljanje.

 

 

V glasilu Virtuti & Musis (Letnik LIV, št. 1) je bil objavljen intervju z g. rektorjem:

»Biti Kristusov in se ne obremenjevati s statistikami.«
Pogovarjal se je Gregor Bregar

 

V Bogoslovnem semenišču v Ljubljani je z akademskim letom 2017/18 službo ravnatelja nastopil Peter Kokotec. Bogoslovcem se je že predstavil na »semeniških urah«, da pa bi ga nekoliko bolje spoznali tudi drugi člani Marijine kongregacije, smo z njim pripravili intervju. Pogovor je tekel o njegovem pogledu na identiteto duhovnika, o pastorali Romov, semeniški vzgoji, pomenu občestva med bogoslovci (in duhovniki) ter o aktualnih izzivih Cerkve na Slovenskem.

 

Spoštovani gospod ravnatelj, mesec in pol ste med nami v semenišču. Kakšni so občutki? Koliko ste že »zaplavali« v delo ravnatelja?

(smeh) Ja, v delo ravnatelja te prisili sama situacija in delo. Se pravi: vi bogoslovci. Sicer pa, koliko sem se že navadil? Prehod je težek, tako da se vsak dan znova navajam. Iz pastoralnega dela na župniji v drugačno pastoralno delo v bogoslovju. V tem smislu je vsak dan nov izziv: poln veselja, hkrati tudi skrbi, vprašanj in neznank.

 

Na semeniških urah ste nam večkrat omenili, da smo bogoslovci poklicani, da postanemo »Kristusovi duhovniki«. Kaj po vašem mnenju pomeni »Kristusov duhovnik«?

Kristusov duhovnik je tisti, ki se je popolnoma pripravljen darovati za ljudi, živeti v občestvu in biti v iskrenem odnosu z Bogom. To se mi zdi bistveno.

 

V Cerkvi na Slovenskem ste bili več let odgovorni za pastoralo Romov. Kaj ste se ob delu z Romi naučili glede tega, kdo je duhovnik?

Poleg pastoralnega dela mi je delo z Romi pomagalo osredotočiti se na duhovnikovo identiteto, ki je v tem, da prihajaš do vsakega človeka resnično kot človek in kot duhovnik v vsem svojem iskrenem poslanstvu in darovanju, pri katerem ne moreš biti narejen ali vzvišen, kjer ne moreš delati proti človeku in njegovemu dostojanstvu. Hkrati pa sem začutil vso svojo nemoč in težavnost dela in se zato še toliko bolj povezal z Bogom v molitvi. Kot duhovnika me to vedno znova navdihuje ne samo pri delu z Romi, ampak z vsakim človekom.

 

V letu 2014 ste sodelovali na Nikodemovih večerih, kjer ste spregovorili o pastoralnem delovanju med Romi. Dejali ste, da ko vstopite v romsko naselje, ne zaklepate avtomobila in gostitelju ponudite ključe. Kakšno vlogo ima pri duhovnikovem delu zaupanje?

Zaupanje pomeni sprejemati človeka v vsej njegovi razsežnosti: takšnega, kakršen je, torej brez predsodkov in vnaprejšnjih sodb. Pomembno je, da v vsakem vidim Kristusa in z vsakim vzpostavim odnos. To pa tudi pomeni, da življenje sprejemam v vsej zahtevnosti in jasnosti. To zaupanje potem na medosebni ravni ustvarja nek odnos, kontakt in bližino, ki odpira zelo širok spekter dialoga, spoštovanja in učenja drug od drugega, sprejemanje drug drugega …

 

Omenili ste nam (bogoslovcem), da je začetek vašega dela z Romi nekako povezan z ljubeznijo – da ste Rome vzljubili in se je to delo tako začelo. Kakšno vlogo ima ljubezen pri delu duhovnika z ljudmi?

Ha! Bistveno! Na prvem mestu! Že ko evangelist Janez zapiše: »Bog je ljubezen« in Jezus: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe«, nas vse to postavi v kontekst ljubezni – darovanja. V praksi to pomeni: imeti rad, sprejemati, spoštovati, videti človeka, ne se postavljati nad njim, začutiti njegove lastnosti, tudi njegovo stisko, njegov pristop do mene, do drugega, ga spremljati in opozarjati s svojim pričevanjem. To je ljubezen, ali drugače: udejanjati Boga v vsakem človeku.

 

Kako pa vzljubiti »težavne farane«? To je izziv za marsikaterega župnika. Imate kaj izkušenj?

Ja … (smeh). Prej bi rekel: kako vzljubiti vsakega človeka, ne samo »težavne farane«. Enostavno se je srečati z lepimi lastnostmi in si rečeš: Super, tukaj je lepo delati. Izziv, da sprejmeš človeka v vsej njegovi razsežnosti – tudi težavni – pa ne pomeni, da je nekdo »težaven«, ampak da nekdo potrebuje določeno bližino – določeno lepoto Božje besede, da mu oznaniš Kristusa Boga in človeka. To pa ni  enostavno. Zakaj? Ker najprej od mene zahteva, da se spreminjam, da postajam  preprost in majhen. Vemo, da smo tudi duhovniki včasih (ali pa večkrat) nasprotni temu. Na kratko: to pomeni, da se sami spreminjamo in postajamo Kristusovi pričevalci.

 

Nadaljujva z vašim delom v semenišču. Če pogledate svoje dosedanje izkušnje: katere se vam zdijo dragocene pri sedanjem izzivu dela ravnatelja semenišča?

Gotovo najpomembnejša izkušnja je moje delovanje kot kaplan in župnik dvanajst let na župniji v Črnomlju, torej pastoralna izkušnja na župniji med ljudmi. Duhovnik v pastorali ne pomeni samo gojenja odnosa z ljudmi. Pastorala pomeni oblikovanje: lastnega življenja, lastnega značaja, oblikovanje osebnega odnosa z Bogom; v molitvi (kako si najti čas za molitev), kako si vzeti trenutek za osebno sveto spoved, kako v odnosu z ljudmi doživljati sveto mašo in ostale zakramente. Vse to me je oblikovalo in mi dalo mojo temeljno in celostno izkušnjo. In prav to izkušnjo želim prenašati tudi tukaj na delo z bogoslovci – ali bolje rečeno – na našo skupno pot duhovnega poklica.

Če pomislim, je to izkušnja, o kateri govori papež Frančišek: biti Kristusov in vstopati med ljudi. Gotovo je za to potrebno najti svojo pot, svoj način življenja, upoštevajoč svoje dobre in slabe lastnosti. In ko se tukaj oblikuješ, postajaš odprt za vse. Ne ozek, ampak širok!

 

Morda nekaj besed o vzgoji v semenišču. Nekoč je k meni prišel neki znanec, ki je za našo hišo dejal, da izgleda kot iz Harryja Potterja. Zanima me, ali se tudi vam zdijo kakšne prvine vzgoje v semenišču nekoliko zastarele in potrebne spremembe?

Zagotovo, saj se tudi čas spreminja. Edino kar ostaja, so zidovi, torej zunanjost, forma pa se spreminja. Predvsem pa Božja beseda ostaja ista. Vprašanje je, kako vstopamo v to Božjo besedo? Gotovo se stvari spreminjajo in so se vedno spreminjale – ker se ljudje spreminjamo. Sami vidimo in čutimo spremembe. Celo v bogoslovju: v medgeneracijskih razlikah (mlajši bogoslovci, starejši bogoslovci, vodstvo). Pomembno je, da skupaj iščemo in najdemo pravo pot, kako oznanjati Božjo besedo na ljudem razumljiv način.

 

Ob teh sodobnih izzivih se med drugim postavlja vprašanje pismenosti bogoslovcev na družbenih omrežjih. Ali imate morda kakšen predlog, kako bi bogoslovce usposobili, da bi postali bolj vešči oznanjevanja evangelija na družbenih omrežjih?

Najprej naj rečem, da bi moral tudi jaz sam bolj vstopiti na to področje. Tukaj nam je papež Frančišek pri svojih osemdesetih letih velik zgled. Verjamem, da vi mladi bistveno bolje vstopate v to področje evangelizacije in boste odkrivali poti, vendar to ni edino področje. Poleg družbenih omrežij bo vedno potreben tudi osebni stik. Na koncu, ko človek na družbenem omrežju pregori – to nam kažejo tudi raziskave, potrebuje drugega človeka in osebni stik. Lahko bomo bogoslovce izobraževali, da bodo spoznali vse, ampak človeku ne bodo mogli pomagati, če ne bodo prišli v stik z njim. To je ena izmed poti oznanjevanja, gotovo pa ne glavna in edina. Saj ste mladi, iščite poti.

 

Aktualno vprašanje glede semenišča je tudi vprašanje propedevtičnega letnika. Kaj lahko rečete o tem?

Dogodki in čas nam kaže, da je razločevanje poklicanosti, ki je včasih potekalo v družini, pri župniku na župniji in v okolju, kjer je nekdo živel, danes nezadostno ali pa ga sploh ni. Zato je temu namenjen propedevtični letnik. Tudi v Cerkvi na Slovenskem se tega vse bolj zavedamo. Izkušnje iz drugih dežel kažejo, da je danes razločevanje poklicanosti bistveno težje, kot je bilo včasih oz. se začne kasneje in zato tudi pot do jasne poklicanosti v duhovništvu traja dlje.

 

Vrniva se k vprašanju vzgoje. Nam bogoslovcem ste večkrat omenili pomen lastne odgovornosti za vzgojo. Sprašujem se, ali ta pristop vedno deluje? Ali potrebuje nekdo vseeno več zunanjega reda?

Tudi na podlagi zunanjega reda, ki ga potrebujemo, se je potrebno naučiti samovzgoje oz. voditi k njej. Zakaj? Ker je semenišče samo ena izmed stopinj v življenju in ne končna postaja. Ko bomo kot duhovniki izstopili iz semenišča, bomo vstopili v svet. Ali bomo na to pripravljeni, ali se bomo šele takrat začeli učiti življenja. Pa ne govorim samo o samostojnem življenju, kot ga živita mož in žena v zakonu in v družini z otroki, kjer je potrebno skrbeti in vzgajati. Govorim tudi o naši miselnosti. Ali bom šele zunaj semenišča razmišljal, kaj naj delam, kako naj pričujem. Vse bom znal tehnično narediti, izpeljati mašo, krstiti in pokopati, ne bom pa imel Božjega Duha, ker se v semenišču nisem bil pripravljen darovati. Učiti se je treba samostojnosti, ki pa ne pomeni nereda in neurejenosti. Pomeni napor, garanje, študij, spreminjanje in rast.

 

Še beseda o študiju. Marsikateri duhovnik je na župniji ugotovil, da bi mu bolj resen študij v času bogoslovja veliko pomagal pri aktualnem delu. Kaj bi se po vašem mnenju dalo narediti, da bi bogoslovci študij bolj povezovali s svojim poslanstvom – z delom?

Tudi jaz sem eden izmed teh duhovnikov. In v tem kratkem času v semenišču sem že imel veliko priložnosti za intelektualno formacijo. Vsak pogovor z vami bogoslovci je tudi del te formacije, za katero se moram potruditi, če vas hočem dohajati. Nismo pa več samo duhovniki izobraženi. Danes je izobrazba in dostopnost do podatkov na voljo vsakomur. In zato je treba že v bogoslovju imeti željo po znanju, branju in raziskovanju. Velikokrat duhovniki mislimo, da znamo vse in smo za vse usposobljeni. Vendar smo najprej usposobljeni za to, da smo blizu ljudem na duhovnem in verskem področju. Torej, če bomo hoteli dobro opravljati svoje delo in biti dobri Kristusovi duhovniki, je potrebno združiti vse: osebno duhovnost, intuicijo in znanje – študij. Spomnimo se, da že pri pogovoru z mladimi v osnovni in srednji šoli potrebujemo osebno pričevanje, čut in tudi znanje; enako seveda pri vsakem našem srečanju s človekom.

 

Ob vzgoji bodočih duhovnikov ne moremo mimo celibata. Je celibat res nekaj zgolj praktičnega, kot morda kdaj slišimo? In še to: na kak način bogoslovce vzgajati za celibat, ki izhaja iz srca in ne od zunaj?

Najprej naj povem, da je že vprašanje tako lepo zastavljeno: »Kako vzgajati za celibat, ki izhaja iz srca?« To je bistveno. Gre za celostno odločitev – govorim iz lastne izkušnje –, za zrelo odločitev iz srca. Tukaj ni polovičarstva, saj celibata ni enostavno živeti in se je potrebno truditi vsak dan. Če se zanj odločim iz osebnega, globokega nagiba, tj. iz ljubezni do Kristusa, pomeni, da želim biti v svojem duhovništvu ves predan. Življenje v celibatu ne pomeni premagovati, ampak pomeni živeti. Če premagujem, bom prej ali slej podlegel, zato ga moram živeti iz srca. Tudi v bogoslovju je potrebno vzgajati k tej odločitvi: najprej za zrelo moško duhovnost in telesnost v odnosu do lastne spolnosti in do lastnega telesa ter to potem tudi dejansko živeti v darovanju za Kristusa. In kje to, čemur sem se odpovedal, dobim nazaj? Ko se kot duhovnik darujem.

 

Večkrat ste omenili, kako velik pomen ima v semenišču občestvo. Kaj vam pomeni občestvo semenišča in kje konkretno se pokaže, da nekemu bogoslovcu občestvo pomeni vrednoto?

Občestvo je resnično temeljna stvar. Zakaj? Ker vključuje individualnega človeka v njegovih razsežnostih, hkrati pa je dopolnjevanje občestva in posameznika. Občestvo ne pomeni skupina posameznikov, ampak bogastvo, ki nas dopolnjuje. In ravno v bogoslovju imamo to bogastvo – vsak je nekaj posebnega. Ko zaživimo svoje poslanstvo in začutimo drug drugega, potem znamo drug ob drugem živeti, drug drugemu pomagati. Kje se na zunaj prepozna to občestvo? V duhovni rasti in napredku, v veselju, ki ga izžarevamo, v preizkušnjah, v katerih posameznik najde oporo v občestvu. V občestvu zopet zraste, se prepozna, odkriva in napreduje v svoji poklicanosti. Narobe je, če se kdo v občestvu skriva, saj tudi občestvo ne more priti do njega, ker mu on ne dovoli. To je poudaril tudi Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi: »Da bi bili vsi eno.« Mi pa smo preveč razdeljeni. Tako duhovniki kot bogoslovci se moramo truditi presegati to razdeljenost in stopati naprej. Ne zakrivajmo si oči, ampak recimo: ali lahko jaz nekaj naredim, da bomo mi vsi eno? To je skupna rast občestva. Razdeljenost pa pomeni, da občestvo umira.

 

Kaj pa vprašanje skupnega življenja duhovnikov na župniji? Ali se vam zdi, da je to prava prihodnost? In če je, boste vzgajali bogoslovce v to smer?

Kakšna je prava prihodnost, bi težko rekel. Iščemo neko pot, imamo vizijo. Odkar sem postal duhovnik, živim v občestvu z drugim duhovnikom: kot kaplan in potem kot župnik. Ves čas smo živeli dva ali trije duhovniki skupaj. In zato tako poudarjam občestvo, ker smo samski, nismo pa samotarji in ne smemo postajati čudaki. Zato gre tudi vzgoja v to smer. Prihajamo iz občestva družine, župnije, mladinske skupine. Sedaj živimo v občestvu bogoslovcev in duhovnikov, v pastorali pa se vračamo nazaj v novo občestvo ljudi. Če pa se iz občestva ločiš, nisi več sposoben stopiti do vsakega človeka. Na koncu pravzaprav do nobenega. In zato lahko pride v duhovništvu do raznih deviacij kot so alkohol in druge, ker nismo sposobni vstopiti v občestvo. Zato je potrebna nenehna vzgoja.

 

Morda še vprašanje o izzivih v Cerkvi v Sloveniji. Kakšen je vaš pogled na pomanjkanje duhovnikov oziroma na upadanje števila dejavnih kristjanov?

O tem vprašanju veliko razmišljam ob komentarju p. Marka Ivana Rupnika v Družini ob molitvenem dnevu za duhovne poklice. V njem ni postavil vprašanja, zakaj duhovni poklici padajo oziroma zakaj število vernikov upada, ampak kakšni smo mi in kaj nam Bog s tem sporoča. To se mi zdi res temeljno vprašanje. Vprašal bi se: »Kdaj se bo število duhovnih poklicev povečalo?« Takrat, ko bomo mi kot duhovniki, vi kot bogoslovci pričevalci in bodo ob nas prepoznali Kristusa in to ne narejenega, religioznega Kristusa, ampak Kristusa, ki je šel na križ, v trpljenje, v ponižanje, v popolno darovanje. Takrat, sem prepričan, se bo število duhovnih poklicev večalo. To je rast in pot Cerkve, to je sporočilo papeža Frančiška in sporočilo svetnikov: biti – se vrnem na začetek – Kristusov in se ne obremenjevati s statistikami.

 

Nekoč ste omenili, da ste se od Romov precej naučili. Ali ste se od bogoslovcev tudi že kaj naučili?

Vsak dan se kaj naučim (smeh). Toliko stavkov! Toliko besed! Toliko misli, kolikor jih je bilo izrečenih: tako med vrsticami, v pogovorih, pri brisanju posode … Vedno znova mi daste material za razmišljanje! Res vam povem, da vsak stavek premišljujem. Vsako besedo, vse kar nekdo reče, poskušam najprej postaviti v kontekst: kakšen sem jaz v odnosu do Boga, do bogoslovca, do človeka na cesti. Poleg intelektualnega učenja je to učenje za življenje, ki pa je tudi zelo zahtevno in naporno. Ampak upam, da počasi delam korake naprej. Upam, da bomo skupaj rasli. Tukaj nisem nekdo, ki vse ve, ampak nekdo, ki bi rad rasel skupaj z vami bogoslovci.

 

Gospod rektor, hvala za čas in odgovore; naj Vas pri Vašem delu spremlja obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva.