Ime in priimek: mag. Vlado BizjakVlado Bizjak

Datum rojstva: 1973

Duhovniško posvečenje: leta 1999

Rojstna župnija: Šmartno ob Paki, škofija Celje

Izobrazba: računalniški tehnik, mag. teologije

Dosedanje službe: kaplan v Velenju 5 let, 2004-2012 spiritual v Slomškom dijaškem semenišču, 2008-2012 spiritual v mariborskem bogoslovju. Spiritual v ljubljanskem bogoslovju od leta 2013.

Kratek opis vloge v semenišču: Sem spiritual, to pomeni duhovni voditelj. Moja skrb je, da je bogoslovje kraj srečevanja z Bogom v molitvi in bogoslužju. Bogoslovcem pomagam pri rasti v duhovnem življenju s skupnimi srečanji in osebnimi pogovori. Skrbim, da se ohranjata zdrav nauk in praksa. Pripravljam različne duhovne vsebine in sem na voljo za zakrament sprave.

Kako je biti duhovnik in kako gledate na svoje poslanstvo: Duhovnik je izreden poklic, ki ni lahek, vendar daje mir in gotovost, občutek, da sem življenje smiselno investiral. V tem me Bog vedno znova potrjuje. Najlepše je videti, ko nekdo tudi po mojem sodelovanju odpre srce Bogu.

Kako ste se odločili za duhovni poklic O poklicanosti sem začel intenzivneje razmišljati konec srednje šole, ko se je pojavilo vprašanje smisla življenja. Božji klic pa je dozoreval še najbolj prav v prvih letih bogoslovja, ko sem Jezusa globlje osebno spoznaval in zahrepenel po bolj radikalni hoji za njim.

Eden izmed ljubših svetopisemskih stavkov: Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. (2 Kor 3,17)

Najljubši svetnik: Devica Marija

Najljubša knjiga: Sveto pismo, Jezus me je poklical za svojo pričo, …

Dejavnosti, s katerimi se še ukvarjate v prostem času: igram kitaro, rešujem kakšen računalniški problem

 

 

V reviji Virtuti&Musis (Letnik LI, št. 1) je bil objavljen intervju z g. spiritualom.  

Pogovarjal se je Vito Urbanija

V semenišču seveda ne gre brez duhovnega vodstva, za kar ima glavno skrb spiritual. To nalogo v ljubljanskem semenišču zdaj že drugo leto opravlja g. Vlado Bizjak. Da bi ga še malo bolj spoznali, smo mu zastavili nekaj vprašanj.

Gospod spiritual, nekaj več kot eno leto že bivate in delujete med bogoslovci v ljubljanskem semenišču. Kako gledate na to obdobje, se je bilo težko navaditi novemu načinu življenja v Ljubljani?

Selitev iz Štajerske na Kranjsko ni bila preveč stresna. Prvič, v ljubljanskem bogoslovju sem že domač, saj sem tukaj preživel prvi dve leti moje duhovniške formacije. V hišo sem prišel leta 1992, kmalu po rojstvu naše mlade države. V njej sem srečal istega rektorja, s katerim sva sedaj sodelavca. Tudi red in način življenja je praktično nespremenjen, z izjemo ‘kozmetičnih’ popravkov urnika.

Tako tudi s tega stališča ni bilo presenečenj ali hude potrebe po navajanju na novo situacijo. Kot drugo pa služba spirituala zame ni nova, saj sem v tem poslanstvu že kar precej let. Najprej sem bil 4 leta spiritual v dijaškem semenišču v Mariboru. Takoj zatem sem na vrh te službe dobil še službo spirituala v Bogoslovnem semenišču v Mariboru, spet za nova 4 leta. Tako imam 8 let delovnih izkušenj s semeniščniki dijaki in z bogoslovci. Ko sem prihajal v Ljubljano, sem si zadal načelo, da se bom skušal vključiti v vaš ritem in ne bom delal večjih sprememb v načinu vzgoje in življenja tukaj. To mi ni bilo težko storiti. Končno pa kot spiritual tudi nisem čisto avtonomen in se moram vključevati v delo vzgojnega tima v hiši. Moram pa povedati, da se bolj kot v načinu dela pozna razlika v značaju in vzdušju v bogoslovju na splošno. Na Štajerskem je po eni strani bolj sproščeno, vendar zna biti po drugi strani tudi hitro neresno in površno. Kranjci pa vzamete stvari bolj resno, zato pa morda včasih tudi preveč resno in se hitreje zapnete za kakšna, tudi manj pomembna načela. Vsi imajo svoje pluse in minuse.

Pred tem ste bili eno leto na izobraževanju v Rimu. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz tega časa? Kakšni poudarki ali nove metode?

Res je. Škofje so se odločili, da morajo poslati nekoga na malo bolj resno izobraževanje glede duhovniške formacije, saj česa podobnega pri nas ni še nihče izrecno študiral. Gregorijanska univerza v Rimu že več kot 15 let v sodelovanju s Kongregacijo za katoliško vzgojo razpisuje enoletni univerzitetni program za semeniške vzgojitelje, ki se konča z diplomo. Lansko leto so program prvič razširili, tako da lahko zdaj iz tega področja tudi magistrirate. Torej ne gre zgolj za preprost seminar, ampak je treba resno študirati, zbirati kreditne točke in zaključiti z osebnim diplomskim delom in še eno diplomsko nalogo, ki se dela v majhnih skupinah. Študij je bil precej dinamičen, saj smo obiskali nekaj formacijskih hiš v Rimu od semenišč, do redovnih vzgojnih hiš, bili deležni osebnega spremljanja, poslušali različne goste z vsakovrstnimi izkušnjami in podobno. V spominu mi najbolj ostaja dejstvo, da je lahko semeniška vzgoja, kljub istim teoretičnim načelom v praksi nekaj zelo pestrega in različnega. Če poznaš samo en model, kar je pač dejstvo pri nas, ki smo majhni, si kaj drugega tudi ne znaš predstavljati. Kar precej vzgojnih načel bi se še dalo bolj resno upoštevati, kot na primer vzgojno mrežo, večjo postopnost v procesu formacije, večji poudarek na malih vzgojnih skupinah in večjo pestrost glede vzgojiteljev, ki sodelujejo v bogoslovju.

Kakšna je vaša vizija bogoslovca oz. duhovnika? Kaj je za ta poklic najbolj pomembno?

To je lahko zelo preprosto ali pa zelo zahtevno vprašanje. Preprosto je zato, ker lahko vzamemo v roke nekaj cerkvenih dokumentov: koncilski odlok o duhovniški vzgoji, apostolsko spodbudo Dal vam bom pastirjev in Ratio fundamentalis, ki govorijo o formaciji, pa na primer zadnji Direktorij za službo in življenje duhovnikov, ki govori o podobi duhovnika. Če dodamo še Katekizem in Zakonik cerkvenega prava, imamo podobo izdelano. Stvar se seveda zaplete, ko je treba vso to teorijo spravljati v življenje. Kar se mi zdi zadnje čase najbolj odločilno, je duhovnikova notranja drža, bolj kot zgolj pravilnost v nauku in praksi, saj vidimo, da večinoma izstopijo duhovniki, ki nimajo težav s slednjim. Duhovnik mora zato oblikovati svoje srce po Jezusovem srcu, srcu Pastirja, razvijati notranjo duhovno in čustveno skladnost s svojim Gospodom in lastnim poklicem. Na silo ne bomo veliko dosegli.

Kaj pričakujete od novega ljubljanskega nadškofa? Bo imelo njegovo delovanje tudi kakšen vpliv na življenje v našem semenišču?

Škof je prvi odgovoren za vzgojo duhovniških kandidatov v svoji škofiji. Odlok o duhovniški vzgoji pravi, da naj »s skrbjo navdušuje te, ki delajo v semenišču« in naj bo bogoslovcem »pravi oče v Kristusu«, bogoslovje pa naj ima skupaj z duhovniki za »srce vse škofije«. Mogoče pričakujem preveč, vendar cerkveni dokumenti kar nekaj govorijo o škofovem odnosu do svojih bogoslovcev. Ne dvomim, da si bo to ne le prebral, ampak skušal tudi uresničiti. Verjamem, da se zaveda, da je od dobre priprave duhovniških kandidatov v veliki meri odvisna prihodnost Cerkve pri nas. Upam, da bo zato pogumen, odločen in vizionarski v načrtovanju prihodnosti duhovniške formacije. Sam “ si tega zelo želim, četudi bi to pomenilo, da je moje osebno mesto kje drugje v Cerkvi.

Bi še kaj sporočili bogoslovcem in vsem članom Marijine kongregacije ob našem skupnem prazniku Brezmadežne?

Vsem bi zaželel, da bi najprej izkušali tolažilno bližino Marijinega materinskega naročja in da bi obogateni s to izkušnjo pogumno in odločno kot njen Sin, tudi mi sinovi v Sinu, stopili na pot izpolnjevanja Božje volje vse do križa in vse do slavne zmage, ki nam v Kristusu že pripada.

Gospod spiritual, hvala vam za vaš čas in sodelovanje!