»Življenje ni čas, življenje je srečanje s prijatelji.«
Bogoslovci Semenišča v Ljubljani smo letos skupaj z vodstvom naše skupno akademsko in bogoslovno leto pričeli na drugačen, prav poseben način. Na zadnji dan počitnic se torej nismo – kakor vsako leto poprej – zbrali v semeniški kapeli Marije Brezmadežne in novih izzivov otvorili z molitvijo večernic. Ne, vstali smo z udobnih naslanjačev in se podali v zamejstvo. Morda nas je k temu spodbudil papež Frančišek s svojim močnim povabilom mladim in vsemu svetu, naj se vendar prebudimo in z gorečnostjo oznanjamo svojo vero, gotovo pa Sveti Duh, ki veje koder hoče in vodi odprta srca ter jih usmerja k uresničevanju dobrih sklepov.
29. septembra, na praznik nadangelov, smo se odpravili na avstrijsko Koroško, kjer nas je prijazno in gostoljubno gostil duhovnik, gospod Jože Kopeinig, ki v Tinjah že vrsto let deluje kot rektor Katoliškega doma prosvete Sodalitas, na poti pa nas je spremljala vodička, gospa Ivanka Kronawetter.
Pred oči se mi postavlja cerkev v sklopu vzgojno-izobraževalnega poslopja na Plešivcu, ki se dviga nad Gosposvetskim poljem, predvsem iz dveh razlogov. Prvi ima zgodovinski poudarek, saj je bila prav v teh prostorih dolga leta (vse do ustanovitve Zvezne gimnazije v Celovcu leta 1957) osrednja izobraževalna ustanova za slovenske fante na avstrijskem Koroškem. Drugi vidik pa je kulturno-umetniškega in verskega značaja. Na mestu, kjer se je svoj čas nahajala velika dvorana, so redovniki olivetanci leta 1898 zgradili novoromansko cerkev; kar omenjam predvsem zato, ker danes ta cerkev s pomočjo fresk z enotnim naslovom Ecce homo, ki so delo Koroškega slikarja slovenskega rodu, Valentina Omana, zbira razna občestva k molitvi in obhajanju bogoslužja. Ob besedah rektorja Kopeiniga smo v kontemplaciji fresk in glavnega oltarja mogli premišljevati o medosebnih odnosih, predvsem pa o tem, kako dragocen je zame moj bližnji, ta skrivnostni drugi, ki ga nikoli ne morem povsem razumeti in do globin spoznati, pač pa ga vsak trenutek znova spoznavam in morem ob tem rasti tudi sam.
Morda si postavljate vprašanja o naslovni misli prispevka … To nas privede do naslednjega poudarka, ki ga želimo v tem kratkem pregledu naših doživetij osvetliti. Gre za misel patra Tomáša Špidlíka, ki jo je kot memorial zapisal v knjigi vtisov tinjskega Katoliškega doma prosvete, rodila pa se je ob motrenju kapele, kjer lahko občudujemo mozaik patra Marka I. Rupnika ter meditiramo na temo srečanja ob motivu Abrahama in Sare ter Svete Trojice pri Mambrejevih hrastih.
Misel naslova: »Življenje ni čas, življenje je srečanje s prijatelji,« bomo radi nosili s seboj na naših življenjskih poteh. Ponosni smo, da moremo biti del krogotoka ustvarjanja prijateljskih vezi med Slovenci v matični domovini in v zamejstvu.
Gašper Klančnik
