Hočem, z Božjo pomočjo!

 

Zgornje besede so del dialoga, pri katerem škof v navzočnosti duhovnikov, diakonov in vernega ljudstva sprejme potrditev, da bo kandidat spolnjeval vse, kar se od diakona katoliške Cerkve pričakuje. Od teh besed naprej se začne obred posvečenja, ko kandidati po molitvi k Svetemu Duhu in priprošnji vseh svetnikov postanejo diakoni. V letošnjem letu smo se ponovno razveselili kar sedmih škofijskih dveh redovnih diakonov, ki so poslani služiti ubogim, odrinjenim in bolnim ter oznanjevati evangelij in sodelovati pri bogoslužju.

Na Sveti Gori so se takrat še bodoči diakoni zbrali na duhovnih vajah, ki jih je vodil upokojeni koprski škof Metod Pirih. Tišina, mir in spokojnost dajejo prostor Bogu, da zaceli rane grehov in preko notranjih bojev utrjuje na pravo pot.

»V nagovorih in premišljevanjih smo se dotaknili vseh pomembnih tem, ki se tičejo diakonskih obljub in služenja. Razmišljali smo o treh glavnih krepostih: veri, upanju in ljubezni, se poglobili v skrivnost Cerkve in odnosov znotraj nje, premišljevali o molitvi in njeni vlogi v življenju diakona ter o celibatu. Eden od nagovor je bil namenjen grehu in njegovim posledicam za naše duhovno življenje, sledila pa je priložnost za sveto spoved.« (Primož Meglič)

Letos so se posvečenja svojih kandidatov veselile štiri škofije, in sicer v celjski stolnici (Matic Lesjak), v cerkvi svetega Martina v Podzemlju (Branko Jurejevčič), v romarski cerkvi na Sveti Gori (Gašper Naglost, Andrej Penko) in v cerkvi svetega Jožefa v Ivančni Gorici (Primož Meglič, Marko Mrlak, Peter Stele, br. Jona Vene OCist in br. Miroslav Pavšek OFMCap).

»Mirnost in lepota obreda je mnoge ljudi tako prevzela, da so potekle tudi solze radosti in ganjenosti.  Misel, ki me je spremljala v dneh pred in po posvečenju in tudi na dan posvečenja, je bila v povezavi s prvimi diakoni Cerkve. Prihajam, da bom služil in s svojimi močmi pomagal živeti Kristusovo edinost med kristjani. Ob nekoliko prisotni tremi (menda je to povsem normalno :)) sem obred posvečenja doživel kot nekaj lepega in močnega. Od vseh drž obreda diakonskega posvečenja me je nagovorilo izročanje evangeljske knjige, obljuba pokorščine krajevnemu škofu ter ležanje med litanijami na tleh cerkve, v kateri sem bil krščen in  prejel dostojanstvo Božjega otroka. Ko sem med litanijami ležal na tleh so mi v mislih odzvanjale naslednje besede: Tukaj sem Gospod, ti si me poklical takšnega kakršen sem, hočem hoditi za teboj …« (Branko Jurejevčič)

Da se Bogu podarjam zares celega, sem močno okusil, ko sem se ulegel na tla in med litanijami svetnike skupaj z zbranim ljudstvom prosil, da v Nebesih prosijo zame. Božjo prisotnost pa sem kot neko mirno, a veličastno moč okušal med škofovim polaganjem rok in posvetilno molitvijo. Z velikim veseljem sem že kot posvečen objel s škofom, diakonoma in vsemi navzočimi duhovniki, s katerimi sem postal še tesnejši sodelavec, da z zaupanjem v Boga in redno molitvijo, sleherni trenutek vsakega našega dne namenimo, da bi naš narod in vsi ljudje zares ljubili Boga in si med seboj iskreno pomagali.« (Matic Lesjak)

Diakoni so sedaj poslani v svet, da ponesejo Kristusa svetu in Kristusu svet. Mogočna izkušnja posvečenja je potrdila in zaznamovala vse kandidate z neizbrisnim znamenjem prve stopnje svetega reda. Posvečenje jih je včlenilo v občestvo diakonov, duhovnikov in škofov, ki skrbijo za duhovno rast našega naroda.

»Med obredom posvečenja sem se zavedal, da vstopam v nekaj povsem novega. Te novosti se zavedam tudi sedaj. Srečen sem, da se je odprla polna pot služenja Kristusu in Njegovi nevesti – Cerkvi.« (Andrej Penko)

Spremljajmo naše nove diakone z molitvijo, da se bodo dobro in vredno pripravili na prejem mašniškega posvečenja. Naj Gospod tudi po naših molitvah dokonča dobro delo, ki ga je v njih začel.

 

Janez Meglen