Letnica rojstva: 1996

Kdo je Peter: Prihajam iz Trboj, prvotno pa izhajam iz Kranja, kjer sem živel približno do konca svoje osnovne šole. Maturiral sem na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava, zatem pa dokončal dvopredmetni prvostopenjski študij splošnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti in teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Študij na drugi stopnji sem nadaljeval izključno na Filozofski
fakulteti, kjer sem iz splošnega jezikoslovja tudi magistriral. Rad igram kitaro, hodim v hribe, potujem in berem. Pri tem dajem priložnost predvsem knjigam, ki na mojih knjižnih policah že precej dolgo tičijo neprebrane. Na splošno so mi zelo blizu biografije, svetopisemska literatura in razne monografije s področja jezikoslovja.

Kako si se odločil za duhovni poklic: Ideja o duhovništvu se je javljala že proti koncu osnovne šole, po prehodu v obdobje gimnazijskega izobraževanja pa sem nanjo nekoliko pozabil. V ospredje so stopile druge reči. Približevanje mature in s tem konca gimnazije je predstavljalo okoliščino, ki me je vnovič uvedla v premišljevanje o poklicanosti v duhovništvo, toda do dejanske odločitve še ni prišlo. Intenzivnejše razločevanje se je pričelo v obdobju magistrskega študija, ko sem stanoval v študentski rezidenci Jezuitskega kolegija v Ljubljani. Ob poglabljanju v pomen poslanstva za kristjana v Cerkvi in premišljevanju Jezusovega zgleda sprejemanja Očetove volje sem v svojem razločevanju uspel napraviti korak naprej. K temu so veliko pripomogli razni pogovori z jezuiti, ki so bili tedaj vpeti v vodenje Kolegija, in z drugimi duhovniki. Vse bolj sem ugotavljal, da me je povabilo v duhovništvo na tih in blag način spremljalo skozi celotno do tedaj opravljeno pot. To je bila vztrajna, a nevsiljiva misel, h kateri sem se venomer vračal po vsaki pomembnejši prelomnici svojega življenja. Vse, kar sem potreboval v nadaljevanju, je bil le še nekakšen sunek, ki bi me pripravil do odločitve za vstop v formacijo. Pomoč pri tem sem prejel na duhovnih vajah v tišini, ko je že spoznana in priznana nadaljnja pot postala tudi v polnosti sprejeta.

Kaj je tebi pomagalo pri sprejemanju odločitve? Na poti do odločitve za duhovništvo sem se velikokrat soočal z lastno sprenevedavostjo in sklicevanjem na prezaposlenost z lastnimi načrti, da bi lahko klic v duhovništvo sploh obravnaval kot nekaj, kar zares zaznavam. Hrup lastnih želja je z lahkoto preglasil tiho vabilo. Temu navkljub je vprašanje poslanstva vzdrževalo svojo navzočnost. Vztrajno so me vodili dogodki iz življenja, ki sem jih prepoznaval kot znamenja. Ko so se načrti, ki sem si jih postavil za nadaljnje obdobje življenja, nenadoma sesuli, se je vedno znova javljala misel o klicu v duhovništvo. V meni je rasla želja, da bi kot kristjan sprejel in izvršil poslanstvo, ki mi je bilo zagotovo namenjeno znotraj Cerkve. Po branju Svetega pisma, predvsem evangelijev, in po pogovorih z duhovniki, sorodniki in prijatelji sem vse bolj jasno razumel, kaj zares pomeni živeti svoje življenje v sodelovanju z Bogom. Vir moči za sprejem odločitve pa sem našel v zgledu Jezusa Kristusa, ki je pogumno sprejel nase svoje poslanstvo in ga izvršil do konca s pogledom, usmerjenim naprej, ter brez omahovanja.

Eden izmed ljubših svetopisemskih stavkov: »Jezus pa mu je dejal: ‘Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.’« (Lk 9,62)

Najljubši svetnik: Sv. Peter, bl. Alojzij Grozde

Najljubša knjiga: Knjiga o življenju (Aleš Ušeničnik), Izreki svetih starcev (zbirka Cerkveni očetje 11)