Prvega dne našega romanja smo se ustavili v Ogleju, kamor segajo začetki krščanstva tudi na področju današnje Slovenije. Izročilo pravi, da naj bi svojo misijonsko dejavnost tu vršil evangelist Marko, začeti misijon pa sta nadaljevala njegova učenca sveta Mohor in Fortunat. Krščanstvo je tako zaradi sklenjenega političnega in kulturnega področja verjetno že v drugem stoletju iz današnje Furlanije prišlo v rimska mesta takratne Desete italske regije, katere središče je predstavljala prav rimska Aquileia.
Mesto je svoj zenit doseglo v času patriarha Kromacija ob koncu četrtega stoletja, ki je baziliko močno povečal. Njena tla so krasili bogati mozaiki, ki so tudi danes, kljub podobi, kakršno je baziliki po temeljiti prenovi v enajstem stoletju nadel patriarh Popon, v središču zanimanja. Med najslovitejšimi je upodobitev Kristusa Dobrega pastirja. Izstopa še niz prizorov iz življenja preroka Jone, predpodobe velikonočne skrivnosti. Podobno prevlado svetlobe oznanjajo tudi mozaiki, ki prikazujejo zmagoslavni boj petelina nad želvo.
Po obhajanju maše, pri čemer so nas spremljale tudi orgle, smo se odpravili proti Padovi. Tu smo si najprej ogledali slovito kapelo Scrovegni z začetka štirinajstega stoletja, ki je zgrajena na mestu nekdanje rimske arene. Bankirji Scrovegniji so želeli namreč postaviti svojo zasebno kapelo, njeno poslikavo pa so zaupali Giottu. Ta je v treh nizih od zgoraj navzdol upodobil Kristusovo življenje, življenje njegove matere Marije in v spodnjem nizu kot zrcalni sliki sedmero nebeških kreposti in pripadajočih glavnih grehov. Vse freske pa svojo dopolnitev dosežejo v upodobitvi poslednje sodbe. Ta kompleksna stvaritev v središčni mandorli prikazuje Kristusa Sodnika, angela pa odrešenim že odpirata pot v novo, poveličano, stvarstvo. Pogled še zlasti pritegne modrina zvezdnega neba na stropu kapele.
Naslednjega dne, po sveti maši, smo romanje skozi gosto padsko meglo nadaljevali proti Raveni. Tu smo se sprva mudili v baziliki Sant’Apollinare Nuovo, prvotno rezidenci ostrogotskega kralja Teoderika Velikega, ki je bila zato tudi pomembno arijansko svetišče. Na vrhu stranskih zidov je v zaporedju trinajstih mozaikov upodobljeno Kristusovo življenje in delovanje, na nasprotni strani pa zaporedje nadaljnjih trinajstih mozaikov prikazuje njegovo trpljenje in vstajenje. Mozaik v apsidi ni ohranjen. Pod temi mozaiki pa so upodobljeni različni svetniki, preroki in evangelisti. Pod njimi je serija mozaikov, ki zasedajo daleč največ prostora in so nastali v sedmem stoletju, ko je bazilika že postala katoliška. Na levi prikazujejo sprevod dvaindvajsetih devic, ki ga vodijo orientalsko oblečeni trije modri iz vzhoda, medtem ko prinašajo darove pravkar rojenemu Kristusu. Desno je mozaik šestindvajsetih mučencev, ki jih vodi sveti Martin, vnet borec zoper arijanstvo, sledi pa mu zavetnik bazilike sveti Apolinarij. Teoderik si je prizadeval, da bi mogli katoličani in arijanci živeti v miru drug ob drugem, saj sta bili obe veroizpovedi v Raveni prisotni že dlje časa, o čemer nam pričata tudi arijanska in katoliška krstilnica v mestu. Arijansko je v bližini svoje palače postavil prav on sam okoli leta 500. V njeni kupoli je upodobljen golobradi Kristus, ki ga v Jordanu krščuje Janez Krstnik, če pa smo natančnejši, nanj vodo iz svojega kljuna prši Sveti Duh v obliki goloba. Zanimanje vzbuja odsotnost izrazitejših elementov, ki bi nakazovali arijansko naravo krstilnice.
Zatem smo se sprehodili do starejše katoliške Neonove krstilnice, ki ima v kupoli vsebinsko isti mozaik krsta, s popolnoma istovetnimi elementi. Pri obeh krstilnicah je prisoten tudi motiv etimasije oziroma praznega vladarskega prestola, ki naznanja drugi Kristusov prihod oziroma Božje kraljestvo, katerega dediči postanemo po krstu. Podobnost med krstilnicama je tako izrazita, da bi mogli sklepati, da so obe postavili pravoverni katoličani, saj Goti niso bili stavbni obrtniki.
Po krstilnicah pa smo vstopili v najpomembnejši zgodnjekrščanski spomenik v Raveni, baziliko San Vitale, kjer smo si lučaj stran ogledali mavzolej Gale Placidije, sestre prvega zahodnorimskega cesarja Honorija. Čeprav je bila v resnici pokopana v Rimu, je delovala pretežno v Raveni, ki je po delitvi cesarstva kmalu postala prestolnica zahodnega dela. Kot politična osebnost brez primere je v vlogi matere, žene in regentke svojega sina večkrat krojila usodo rimske države v njenem najbolj kritičnem obdobju. Doživela je opustošenje Rima leta 410, nato pa vzpon Vizigotov in Vandalov. Umrla je v času Atilovih osvajalskih pohodov. Vsebina sarkofagov nam ni poznana, zanimanje pa vzbujata mozaik Kristusa Dobrega pastirja, ki je odet v cesarska oblačila, podoben tistemu, ki smo ga v Raveni videli tudi v nadškofovi kapeli. Nasproti njega je mozaik svetega Lovrenca – diakona, ki je deloval v Rimu, čeprav je prihajal iz Španije, kar je, glede na to, da je bila Gala Placidija soproga vizigotskega vladarja v Španiji, razumljivo.
Središče zanimanja je bila bazilika San Vitale. Prezbiterij je tu ob straneh opremljen z mozaiki, ki preko starozaveznih žrtev tipološko naznanjajo Božje Jagnje Kristusa, upodobljenega na oboku. V apsidi pa kraljuje mozaična podoba Kristusa Pantokratorja, ki krona svetega Vitala. Ob straneh smo videli tudi mozaik dveh skupin ljudi, zbranih okoli cesarja Justinijana, ki je v šestem stoletju za kratek čas mogel ponovno osvojiti nekdanji ravenski eksarhat in ga odvzeti Ostrogotom, na drugi strani pa upodobitev njegove žene Teodore. Oba sta kristološko upodobljena z zlatim sijem in v spremstvu različnih dostojanstvenikov. Ti mozaiki so že izraz zrele bizantinske umetnosti.
Ob koncu dneva smo se odpeljali še v bližnji Classe, kjer je cesar Avgust zgradil obsežno pristanišče za svojo mornarico. Tu smo si ogledali baziliko svetega Apolinarija, katere stranske stene so gole, zato še bolj pride do izraza veličastni mozaik v apsidi. V središču mozaika je zmagoslavni crux gemmata in prav v njegovi sredi je Kristusovo obličje, nad križem pa iz oblakov štrli skrivnostna Božja roka. Tri jagnjeta pod križem simbolizirajo Petra, Jakoba in Janeza. Prizor torej prikazuje veličastvo Božje teofanije na gori Tabor, s tem pa je kompozicija naperjena tudi zoper arijanstvo, saj potrjuje hkratno popolnost obeh Kristusovih narav. Ob tem dodajmo, da smo se seveda ustavili tudi pri Dantejevem sarkofagu, saj je ta prav v Raveni sklenil svoje življenje.
Naslednjega dne, ko smo bili ponovno v Padovi, smo obhajali mašo v svetišču svetega Leopolda Mandića na obrobju mesta. Potem ko smo se v molitvi obrnili nanj, na zavetnika zoper raka, smo se odpravili v mestno središče, kjer smo se v baziliki svete Justine v molitvi zadržali ob ostanfkih apostola Luka. Obisk smo nadaljevali v stolnici, poleg katere stoji mogočna romanska krstilnica, ki jo je po naročilu mestnih oblastnikov iz družine Carrara v renesančne freske ovil Florentinec Giusto de’ Menabuoi. Freska se v koncentričnih krogih vrti okoli Kristusa Pantokratorja, ki obvladuje središče kupole. Okoli njega so razvrščeni zbori angelov in svetnikov, med katerimi izstopa Božja Mati, vse pa obdaja mogočen zlat sij. Stene krstilnice so poslikane s prizori Jezusovega in Marijinega življenja. V enem izmed njih more pozoren opazovalec uzreti tudi slovitega Petrarco, ki je bil v Padovi kanonik.
Na koncu smo se podali še do bazilike svetega Antona Padovanskega, ki mu domačini preprosto pravijo il Santo. Bazilika se s svojimi kupolami zgleduje po beneškem svetem Marku. Na trgu pred njo stoji Donatellov kip kondotjera Gattamelate. Gre za prvi konjeniški kip po antiki. V polni baziliki smo se na svetnikovem grobu mogli priporočiti in ga prositi, da bi nas obvaroval pozabljivosti. Poleg tega je bilo možno moliti tudi ob njegovih relikvijah, na primer ob svetnikovem jeziku in glasilkah. Poleg tega pa smo imeli spet priložnost za ogled Menabuoijeve mojstrovine, tokrat v obliki freske v stranski kapeli svetih Filipa in Jakoba Mlajšega oziroma v kapeli blaženega Luce Belludija, najtesnejšega il Santovega sodelavca.