»Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.« (Jn 10,11)
Bogoslovno semenišče je skupnost, v kateri se bodoči duhovniki (bogoslovci) vzgajajo ob vzoru svojega Učitelja in Odrešenika Jezusa Kristusa, ki jih je poklical, da na poseben način hodijo za njim. Bogoslovci so najprej njegovi učenci, svojega Učitelja pa gledajo posebej v njegovi vlogi Dobrega Pastirja. Njihova bodoča duhovniška vloga bo namreč predvsem biti dobri pastirji ljudem, katerim bodo poslani. Okrog tega ideala se vrti celotna vzgoja in življenje v bogoslovju.
Da bi se bogoslovec dobro pripravil na to lepo in zahtevno poslanstvo, mora biti pozoren na štiri področja vzgoje.
1. Človeška vzgoja
Ni dobrega duhovnika, če ta ni najprej dober človek. Zato se bogoslovec najprej trudi biti kreposten in dober človek ter zrel moški, zmožen odgovornih medčloveških odnosov.
2. Duhovna vzgoja
Za vsakega duhovnika je temeljnega pomena osebni odnos s svojim Odrešenikom Jezusom. Skozi leta ta raste ob osebni molitvi, duhovnih obnovah, duhovnih pogovorih, obhajanju zakramentov – posebej vsakodnevne svete maše in pogoste spovedi. Z leti je postavljen tudi v vedno bolj odgovorne službe v Cerkvi. Najprej prejme službo bralca, potem službo mašnega pomočnika, v zadnjih dveh letih vzgoje pa je že posvečen najprej v diakona in po šestih letih v duhovnika.
3. Intelektualna vzgoja
Duhovnik ne more veliko pomagati brez znanja. Zato vsak bogoslovec obiskuje petletni magistrski študij teologije in povrhu še šesti t.i. pastoralni letnik, ki ga zaznamuje bolj praktično znanje, potrebno za opravljanje poklica.
4. Pastoralna vzgoja
Posebej v višjih letnikih se bogoslovci vedno več vključujejo v praktično ali pastoralno delo, ki ga bodo kasneje opravljali. To je tudi cilj celotne vzgoje – biti dober pastir in ljudi pripeljati k Bogu.
Da bi vse te cilje dosegli, jim pomagajo vzgojitelji v hiši, na fakulteti in na župnijah. Mnogi drugi ljudje, prijatelji, bratje in sestre v Kristusu pa jih spodbujajo z molitvijo in prijateljskimi odnosi.