KAPELA MARIJE BREZMADEŽNE
Kapela je srce Bogoslovnega semenišča. V njej bogoslovec začne svoj dan z molitvijo in sveto mašo in ga z večerno molitvijo tudi konča. Kapela je prostor, kjer se bogoslovska skupnost sreča s svojim Stvarnikom in Gospodom.
Zgodovina
Glavni oltar je bil včasih zadaj, kjer je sedaj kor. Široko steno, ki jo sedaj zakrivajo orgle, je v veliko večjem okvirju kot sedaj prekrivala podoba Marije Brezmadežne, ki je zavetnica naše kapele. Okvir, ki je bil ornamentalni, so potem ko so sliko reševali, odstranili. Oltar je bil belo popleskan, na sredi je stal tabernakelj, ob straneh pa sta bila zavetnika sv. Jožef in sv. Karel Boromejski. Ker je bilo vedno več bogoslovcev, so kapelo povečevali. Nazadnje so morali kapelo povečati tudi tako, da so napravili galerijo (kor), na katero so prihajali, kadar je bila skupna maša, prvo- in drugoletniki, ki so v tistih letih, ko je bilo največje število bogoslovcev, stanovali v župnišču.
Tisti bogoslovci, ki so živeli v župnišču, so imeli svojega spirituala. Okrog šestdeset jih je bilo, ki so morali stanovati zunaj semenišča v župnišču in po 
stanovanjih pri kanonikih ter na škofiji. Ob določenih dnevih so prišli k skupni maši. Njim je bil namenjen prostor na koru, kjer je bilo prostora za kakih petdeset do šestdeset bogoslovcev.
Kapelo so povečali tudi s tem, da so s prebojem sten sosednjih sob razširili prostor in jo obrnili – prej je bil prezbiterij na drugem koncu, na najširšem prostoru. Sedaj pa so prezbiterij, torej del, kjer se opravlja mašna daritev, postavili tja, kjer je ožje in malo nižje.
Velika okna z obokom so bila zastekljena z navadnim prozornim steklom. V noči s 7. na 8. junij 1945 so bila razbita zaradi eksplozije vlaka municije na železniški postaji. Razbita okna so bila nato pokrita z lepenko in ostala v takšnem stanju dobro desetletje. Leta 1956 so bila v semeniško kapelo prenesena stara okna iz kapele Škofovih zavodov (sedaj Zavod Sv. Stanislava) v Šentvidu, ki so bila po odkupu od nemške vojske shranjena v Kamniku. Večina oken je bila prozornih, nekaj pa jih je bilo enostavno okrašenih. Vsako okno je imelo v sredi medaljon s portretom apostolov in cerkvenih učiteljev. Štirje mali in okrogli medaljoni ponazarjajo sv. Janeza Evangelista, sv. Tomaža Akvinskega, sv. Bonaventuro in sv. Karla Boromejskega, dva večja medaljona, ki sta ovalne oblike, pa vsebujeta portrete svetih apostolov Petra in Pavla ter svetih oglejčanov Mohorja in Fortunata. Na stranskih stenah kapele so bile obešene slike križevega pota, za katere pa ni znano, v katero župnijo so bile prestavljene.
Prenova kapele
Obnova Semenišča se je začela leta 1957. Arhitekt Tone Bitenc uredi v nekdanjem vratarjevem stanovanju vratarnico in sprejemni prostor. Arhitekt in rektor sta hotela navadna okna v kapeli nadomestiti s slikanimi, ki jih je izdeloval duhovnik, profesor in slikar Stane Kregar. Škof Vovk tega predloga ni odobril, saj je vedel, da ima svečar Stele v Kamniku shranjena okna iz kapele Zavoda svetega Stanislava. Ob okupaciji jih je kupil od Nemcev, saj kapele v svoji šoli niso potrebovali. Ta okna so prilagodili meram glavnih šestih oken v kapeli. Stekla oken so bila prozorna ali pa preprosto okrašena. Vrednost oken je bila, da so imela na sredini krog ali oval, v katerem je bil slikan medaljon s portreti apostolov in cerkvenih učiteljev. Ta okna se sedaj nahajajo na glavnem stopnišču Teološke fakultete.
Poleti 1963 povečajo kapelo tako, da jo obrnejo proti vzhodu. Vse to pa zaradi splošne prenove bogoslužja in bogoslužnih prostorov. Po pravilih morajo biti cerkve obrnjene proti vzhodu, vendar je šlo tukaj za vprašanje statike stavbe. Kapelo so v tem stanju lahko podaljšali samo še za eno bogoslovsko sobo, narediti je bilo treba debelo steno na koncu prvotne kapele, in sicer z močno armiranobetonsko preklado, na kateri danes lebdita dva baročno posneta angelčka. Vso težko konstrukcijo so navidezno olajšali z lesenim stropom, v katerem so luči nad oltarjem. Nekdanjo sobo za goste so uredili kot zakristijo.
Oprema je delo Toneta Bitenca. Oltar je narejen s kamnito in leseno ploščo na lesenem in kovinskem ogrodju, ki ga je mogoče premakniti, če je to res potrebno. Sprednja stran je kot antependij okrašena s ploščami iz alabastra. Ob ambonu je na steni prostor za križ, ki je odlit po Plečnikovih načrtih, zraven stoji stojalo za sveto pismo. Tabernakelj je vkopan v steno, z majhno mizico pred njim. Monštranca je narejena tako, da se obe krili, okrašeni z emajli, lahko zapreta, hostija pa postane vidna šele ob izpostavitvi. Istočasno kot monštranca nastaneta tudi dva keliha z ročajema, ki se uporabljata ob somaševanju. V prezbiteriju so bogatejše oblikovani tudi sedeži za mašnika in asistenco, preprostejši pa za strežnike in somašnike. Prva maša pri tem oltarju v slovenščini je bila 20. oktobra 1965. Ob ureditvi prezbiterija je svoj prostor našla tudi stara oltarna slika Brezmadežne, ob njej pa visita kipa svetega Jožefa in svetega Karla Boromejskega, zavetnika našega semenišča. Klopi v kapeli so zasnovane tako, da jih je mogoče ob čiščenju deloma dvigniti. Najvidnejši poseg je bil v kapeli narejen leta 1971, ko so nova Kregarjeva barvna okna nadomestila zavodska okna.
Oltarna slika semeniške kapele
Ob prenovi kapele leta 1965 si je Stane Kregar zamislil zelo veliko sliko – olje na platnu, ki prikazuje stvarjenje, odrešenje in poveličanje. Tako je ustvaril triptih, ki pa ima dejansko pet delov, vendar sta srednji sliki, ki prikazujeta prehod, ožji.
Prvi del, kot nam pove že napis nad njim: »Bodi luč«, predstavlja stvarjenje. Vidimo Božjo roko, ki ustvarja, motivi pa so vzeti iz Prve Mojzesove knjige – ptice na nebu in ribe v vodi; večji del zavzema rumena barva, ki ponazarja stvaritev svetlobe; levi, temni del, pomeni temo. V obeh območjih vidimo pripadajoča sonce in luno, pa tudi oljčne vejice. Na desnem robu začno barve nevpadljivo prehajati v oranžne in rdeče odtenke, ki v ožjem delu, ki sledi, ustvarjajo skupaj s temnimi odtenki vzdušje, primerno sporočilu – ta ožji del, na katerem so oljčne vejice zamenjane s trnjem in sulicami, predstavlja začasno zmago greha, obdobje, ko smo se ljudje oddaljili od Boga s svojimi sebičnimi dejanji. Celo sonce je skrito, na dnu pa opazimo tudi svečnik – judovsko menoro, ki spominja na to, da ljudje le niso pozabili na Boga oziroma, da se je Bog dal spoznati izvoljenemu ljudstvu, a vendar smo potrebovali nekaj več. O tem »več« nam pripoveduje osrednji del triptiha – opazimo lahko štiri simbole za štiri evangeliste (angel – Matej, orel – Janez, lev – Marko, bik – Luka). Napis »Christus vincit«, kar pomeni »Kristus je zmagal«, nas opominja, da se je Bog učlovečil in z nami sklenil novo zavezo, ki se nam razodeva po evangelijih. Sledi drugi prehodni del, ki zaradi prevladovanja temnih barv, sulic in ščita spominja na tistega o človeškem grehu. Vendar naj nas osrednje, svetlo območje (Božji grob, votlina, v katero so položili Jezusovo mrtvo telo), ob katerem lahko opazimo pretrgan rdeč pečat skupaj z besedo »Resurexit« spomni, da je Kristus vstal od mrtvih in nam podelil večno življenje. Da nas je Jezus res odrešil smrti, nam govori tudi tretji, po svoje najpomembnejši del oltarne slike. Predvsem nas lahko nagovarja prikaz smrti – lobanje, ki jo lahko vidimo na zadnjem delu triptiha, povsem na desni. Opazimo njeno iztegnjeno dlan, s katero se odriva in umika od nas – Jezus je smrt pač premagal, za njo ni več prostora. Peti del je po razporeditvi zelo podoben prvemu – zopet lahko vidimo oljčne vejice, ptic pa ni več. Nadomeščajo jih rdeči plameni, ki ponazarjajo prihod Svetega Duha, ponovno ureditev, preporod. O tem pričata tudi spremljajoča napisa »Veni Creator« (O pridi, Stvarnik, Sveti Duh) in »qui venturus est judicare« (Iz apostolske veroizpovedi – »bo prišel sodit«). Prvi napis torej označuje čas, v katerem živimo, to je čas novega življenja v Svetem Duhu; drugi pa nas spominja, da nikdar ne vemo, kdaj bo Kristus prišel v svoji slavi »sodit žive in mrtve«.
Dejansko je celotno delo približno simetrično – podobnost med robnima deloma je očitna, ožja pasova sta si podobna po tematiki in barvni sestavi, osrednji del je oblikovan iz štirih pravokotnikov, ki so razmejeni v obliki križa, s katerim nas je Bog odrešil.
Kregarjeva umetnina nas torej vsak dan spominja, koliko je Bog že naredil za nas in sprašuje, kateremu od petih delov ustreza naše življenje. »Zgodovina odrešenja«, kot bi lahko tudi poimenovali to delo, vliva veliko optimizma – da smo ljudje kljub svojim zmotam in zablodam odrešeni in rešeni –, Bog je poskrbel in še skrbi za nas.
Orgle
Kapela se ponaša tudi s hišnimi orglami, ki so delo škofijske orglarske delavnice v Mariboru. Zadnja novost v kapeli pa je zbirka zvonov, ki so jih bogoslovci pritrkovalskega krožka dobili v dar pred Božičem 2000.
(Več o pritrkovalskem krožku slovenskih bogoslovcev najdete na strani pritrkovalec.si.)
Slika Marije Brezmadežne
Naslikal jo je leta 1768 Augustin pl. Dahlstein iz Tirolske, ki je tudi podpisan zadaj na sliki. Slika predstavlja Marijo, kot je opisana v Knjigi Razodetja, kot ženo, ki stoji na Mesecu in Zemlji ter stopa na kačo. Glavo ji obdaja dvanajst zvezd, oblaki in glave angelov. Oblečena je v belo tuniko in ogrnjena z modrim plaščem. Roke ima sklenjene v molitvi, pogled pa usmerja v višavo. Okvir je minimalno okrašen.
Kapela je tudi sedež Marijine kongregacije slovenskih duhovnikov in bogoslovcev, o kateri si lahko več preberete na tej strani.