Semeniška knjižnica
Semeniška knjižnica je prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem. Pred več kakor tristo leti so ljubljanski učeni možje, zbrani v Academii operosorum, to je akademiji delavnih mož, pod vodstvom stolnega prošta Janeza Krstnika Prešerna začeli razmišljati, kako bi modernizirali Ljubljano, takrat mesto s 7000 prebivalci. Ena izmed ustanov, ki naj bi jo Ljubljana dobila, je bila za javnost dostopna znanstvena knjižnica. Leta 1701 je ta načrt dozorel: ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, prošt Janez Krstnik Prešeren in stolni dekan Janez Anton Dolničar so podpisali ustanovno listino javne knjižnice. Sklenili so, naj po njihovi smrti združijo njihove osebne knjižnice in jih uredijo tako, da bodo na voljo vsem znanja željnim Ljubljančanom in drugim obiskovalcem. Določili so, da naj za knjižnico skrbi knjižničar, da naj knjig bralci ne odnašajo domov in da naj bo knjižnica odprta le ob dnevni svetlobi.
Isto leto so akademiki in stolni kanoniki sklenili nadomestiti staro romansko-gotsko stolnico sv. Nikolaja z moderno baročno.Knjige ustanoviteljev knjižnice so shranili v prostoru nad zakristijo nove stolnice, ko pa je stolni dekan Janez Anton Dolničar 1708 začel zidati semenišče (Karlov zavod), so v njem določili tudi prostor za knjižnico.
Leta 1721 je italijanski slikar Giulio Quaglio, ki je prej že poslikal stolnico, strop knjižnice okrasil s čudovito fresko. Ta po predstavitvi različnih znanosti in umetnosti ob njenem vznožju ter po izbranih srednjeveških cerkvenih pisateljih in cerkvenih očetih v svojem središču predstavlja Resnico. Njo obkrožajo teološke kreposti Vere, Upanja in Ljubezni ter angel z odprto knjigo, kjer je v latinščini zapisano: »Ljubi Gospoda svojega Boga, ljubi svojega bližnjega«. Domači mizar in rezbar Jožef Bergant je 1725 naredil močne in lepe hrastove omare za knjižne police. Nato je prvi knjižničar v njih razporedil knjige in bralci so lahko začeli obiskovati knjižnico. Zlato obdobje delovanja Semeniške knjižnice, takrat imenovane Javna škofijska knjižnica, je bilo v drugi in tretji četrtini 18. stoletja. Konec 18. stoletja je njeno vlogo javne knjižnice prevzela državna Licejska knjižnica, ki je bila za študente in javnost odprta 1794. Semeniška knjižnica je ostala na voljo duhovnikom in bogoslovcem v hiši; vedno pa jo je vodil kak duhovnik, v 19. stoletju zlasti hišni duhovni voditelj.
Sredi 19. stoletja so bogoslovci sami začutili potrebo po zbiranju slovenskih in slovanskih knjig, kajti v stari baročni knjižnici so bile knjige predvsem v latinskem, nemškem, italijanskem in francoskem jeziku. To je bil začetek Knjižnice slovenskih bogoslovcev oz. Cirilske knjižnice. V tem času Avstrijskega cesarstva in pozneje Avstro-Ogrske je bilo poudarjanje slovenskosti in slovanskosti posebej pomembno. Tedanji kulturni delavci (Stanko Vraz, Franc Metelko, Martin Cigale, dr. Janez Bleiweis, Matevž Ravnikar) so to novo knjižnico zelo cenili, zato so ji podarjali tudi svoje knjige.
Danes ima Semeniška knjižnica več oddelkov:
a) Stara baročna knjižnica, ki hrani tiskane knjige od 1486 do 1850 in rokopise od 13./14. do 19. stoletja. Vrata odpre samo vodenim ogledom in raziskovalcem.
b) Duhovna knjižnica skupaj s čitalnico hrani teološko literaturo.
c) Cirilska knjižnica hrani leposlovje in strokovno literaturo z izjemo teologije. Ta dva oddelka sta namenjena za izposojo knjig bogoslovcem.
d) Zbirka slovenskega verskega tiska od Trubarja do danes. Knjige iz te zbirke je mogoče brati samo v čitalnici.
V celotni Semeniški knjižnici je okoli 78.000 knjižnih in revijalnih enot, od tega 7000 v stari baročni knjižnici. Najstarejši rokopis v naši knjižnici je majhno latinsko Sveto pismo iz 13./14. stoletja, ki so ga leta 1614 škofu Hrenu podarili grofje Auerspergi. Najstarejša tiskana knjiga, ki je ena izmed tu ohranjenih 30 inkunabul, pa je Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana, natisnjena leta 1486.
Baročno knjižnico si po predhodnem dogovoru ogledujejo domači in tuji obiskovalci, saj je to edina v celoti ohranjena baročna knjižnica v Sloveniji.