![]() |
Si morda v situaciji, ko te nihče ne razume? Ko ti pravijo, da je tvoja ideja o duhovništvu neumna in se čim prej premisli? Globoko v tebi pa je še vedno nemir in čutiš, da boš miren samo, če greš za Gospodom? Ja, tudi to je Božji klic. Čeprav od tebe zahteva večjo žrtev in odpoved. V semenišču nas je kar nekaj takih, ki smo morali zaradi svoje odločitve za duhovništvo zapustiti svojo družino. Nora odločitev, sploh v očeh ljudi, ki se jim duhovništvo že tako zdi “potrata življenja”. A vendar je to odločitev, ki zahteva obilo poguma in trdne volje. Tega pa bomo duhovniki še krepko potrebovali v svojem življenju. Več kot stokrat lahko v Svetem pismu najdeš Gospodovo zagotovilo “Ne boj se!”. Tudi meni so rekli, naj se ne bojim, pa sem se še kako bal. Nikoli nisem mogel povsem zaupati, da se bo dobro izšlo. Sploh ker se mi je situacija zdela povsem brezizhodna. Želim ti povedati naslednje: Več kot stokrat lahko v Svetem pismu najdeš Gospodovo zagotovilo “Ne boj se!”. Tudi meni so rekli, naj se ne bojim, pa sem se v resnici še kako bal. 1.) Bog ve, kaj dela. In vse kar dela, dela z razlogom. 2.) Bolj, kot boli, bolj te utrdi. Zlato se v ognju preizkuša (prim. Sir 2). 3.) Najdi si zaupanja vrednega duhovnega voditelja, ki ti bo pomagal hoditi po poti do duhovništva. 4.) Ne boj se oditi. Bolečina bo minila in Bog te bo obilno blagoslovil. Ne pozabi na Jezusove besede: “Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.” (Jn 10,29-30) Pot razločevanja in odločanja je za vsakega drugačna. Če želiš, se lahko s svojim vprašanjem obrneš tudi na bogoslovce. Gotovo je med nami kdo, ki je že preživel podobno preizkušnjo, kot je tvoja in z veseljem ti bo pomagal. |
![]() |
![]() |
Včasih se pošalim, da očitno še nisem dovolj star, da bi se spominjal raznih podrobnosti iz svojega semeniškega življenja (še za vse sobe, v katerih sem bil, ne vem). Upam torej, da se mi bo na starost spomin povrnil. Sicer pa je bilo to, ko gledam nazaj, res lep in blagoslovljen čas. Iskreno. Marsikaj slabega, morda tudi težkega, prekrijejo prijetni in lepi spomini na dogodke, druženja, prijateljstva. Bili pa so v marsičem res drugačni časi. Ko sem prišel v prvi letnik, nas je v hiši bivalo 99 bogoslovcev (eden je bil na služenju vojaškega roka) – v večjih sobah tudi po trije skupaj. Obednica je bila torej vedno polna, kapela pa že kar ‘nabasana’. Avto so imeli samo trije, štirje, o internetu še sanjali nismo, mobilnih telefonov ni bilo, počasi, počasi so v hišo začeli prihajati prvi (rabljeni) računalniki (spomnim se, da sem si ga komaj upal prižgati). Zanimivo, kajne? |
![]() |