Pričevanja

Že od otroštva sem spoznaval, da je biti kristjan nekaj lepega. Tu imam v mislih predvsem izkušnje veselja, ki prihaja iz čistega srca. Napredoval sem v veri in spoznaval, da je najpomembnejše v življenju postaviti Gospoda na prvo mesto. Na neki stopnji sem prepoznal sem tudi to, da to ne izključuje tega, da imam v življenju svoje načrte glede službe in družine. Težko bi rekel, da sem o tem, da bi postal duhovnik, ravno premišljeval. (V mislih imam študentska leta in čas, ko sem bil v službi.) Raje bi rekel, da me je od časa do časa nekaj spreletelo. Včasih sem pomislil: Hm, pa bi bilo res lepo, če bi postal duhovnik. Nisem imel razčiščeno, kaj pomeni posvetitev svojega življenja Gospodu. Mislil sem: Če me kliče, mu pač moram, odgovoriti. Če mu ne bom, bo to najbrž greh. Nisem vedel, kako prepoznati, kaj Gospod hoče od mene. Dejstvo je, da nikoli nisem zaslišal nikakršnega glasu ali posebnega znamenja, ki bi ga razumel kot: »Jaz, Bog, hočem, da postaneš duhovnik.« Predvsem sem imel pred sabo podobo Boga, ki nekaj ukaže, jaz pa potem moram to narediti. Hkrati ob tem se je v meni poglabljala izkušnja, da me ima Gospod rad. To je bilo zelo resno. V času enega leta, ko sem živel sam zase in imel dovolj časa, da sem prebral marsikatero knjigo in tudi precej molil, se je ta izkušnja ob številnih življenjskih situacijah poglabljala.

Postajalo mi je vedno bolj jasno, da v odnosu do Gospoda nisem nesvoboden, ampak mu lahko rečem da ali ne. Kakorkoli se odločim. Prav ob tem in zaradi tega, sem videl, da si vedno močneje želim reči DA. Začel se boj. Bolj ko je naraščala želja iti za Gospodom, bolj sem čutil svojo nemoč odreči se temu, na kar sem bil s srcem navezan. Predvsem to, da bi si ustvaril družino. V neki točki je Gospod sam v meni premagal ovire in razbil zidove, ki jih sam nisem mogel preskočiti. Naposled sem pri sveti maši na praznik Marijinega rojstva (bila je nedelja) rekel: »Gospod, hočem.« In v zahvalo Gospodu, katerega dar je vse to bil, lahko rečem, da je bil to najlepši trenutek v mojem življenju.

Prihajam iz velike družine, saj imam štiri sestre in enega brata. Pri svoji igri sem se kot otrok igral poklice. Tako sem kot otrok obhajal mašo s sestro in sosedom. Na predlog očeta, sem v šestem razredu začel ministrirati v farni cerkvi. Sčasoma sem se začel pogovarjati tudi z domačim župnikom. Ker mi sam verouk ni bil zadosti, sem ga dosti vprašal tudi izven rednih ur.

Od njega sem tudi dobil kakšno dobro knjigo, ki sem jo z zanimanjem prebral. Ko sem bral te knjige sem začel razmišljati bolj krščansko. V osmem razredu sta moji sestri šli v Stično mladih in od tam prinesli brošuro, kjer sem videl oglas za Center za duhovne poklice Maribor. Po tem sem poklical s. Štefko Klemen OSU, ki ga je vodila ter z njo velikokrat debatiral. Če v tistem času ne bi bilo nikogar, ki bi me spremljal tako kot župnik in s. Štefka, ne vem če bi se kdaj vpisal v bogoslovje.

Vedel sem, da bi bilo zelo koristno če bi šel na kakšno klasično ali splošno gimnazijo, a sem raje izbral lažjo pot. Vpisal sem se na eno izmed srednjih šol. V srednji šoli je bilo glede klica vse v megli. Tako je bilo vse do tedaj, ko sem v 4. letniku šel na duhovne vaje, ki jih je vodila s. Štefka. Take jasnosti kot takrat na duhovnih vajah še nisem čutil. Odločil sem se, ter po res dolgih počitnicah končno stopil na pot, na koncu katere bom duhovnik. Se pa priporočam v molitev, da bom na tej poti tudi vztrajal.

Si morda v situaciji, ko te nihče ne razume? Ko ti pravijo, da je tvoja ideja o duhovništvu neumna in se čim prej premisli? Globoko v tebi pa je še vedno nemir in čutiš, da boš miren samo, če greš za Gospodom? Ja, tudi to je Božji klic. Čeprav od tebe zahteva večjo žrtev in odpoved. V semenišču nas je kar nekaj takih, ki smo morali zaradi svoje odločitve za duhovništvo zapustiti svojo družino. Nora odločitev, sploh v očeh ljudi, ki se jim duhovništvo že tako zdi “potrata življenja”. A vendar je to odločitev, ki zahteva obilo poguma in trdne volje. Tega pa bomo duhovniki še krepko potrebovali v svojem življenju.

Več kot stokrat lahko v Svetem pismu najdeš Gospodovo zagotovilo “Ne boj se!”. Tudi meni so rekli, naj se ne bojim, pa sem se še kako bal. Nikoli nisem mogel povsem zaupati, da se bo dobro izšlo. Sploh ker se mi je situacija zdela povsem brezizhodna. Želim ti povedati naslednje:

1.) Bog ve, kaj dela. In vse kar dela, dela z razlogom.

2.) Bolj, kot boli, bolj te utrdi. Zlato se v ognju preizkuša (prim. Sir 2).

3.) Najdi si zaupanja vrednega duhovnega voditelja, ki ti bo pomagal hoditi po poti do duhovništva.

4.) Ne boj se oditi. Bolečina bo minila in Bog te bo obilno blagoslovil. Ne pozabi na Jezusove besede: “Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.” (Jn 10,29-30) 

Pot razločevanja in odločanja je za vsakega drugačna. Če želiš, se lahko s svojim vprašanjem obrneš tudi na bogoslovce. Gotovo je med nami kdo, ki je že preživel podobno preizkušnjo, kot je tvoja in z veseljem ti bo pomagal.

Moj »da« Gospodu da postanem njegov otrok je bil, ko sem bil krščen pri sedmih letih na velikonočno soboto leta Gospodovega 2000. V četrtem razredu osnovne šole sem začel ministrirati. Gospod župnik me je povabil že dve leti prej k Gospodovi službi, a nisem hotel. Bil sem reden ministrant in potem se je začelo. V osnovni šoli so se sošolci začeli norčevati iz mene, med drugimi tudi tisti, ki so bili ministranti. Ko sem enkrat odhajal iz šole, se je ena učenka iz nižjega razreda za menoj drla »župnik, župnik« vse do doma :). Po končanem devetem razredu sem se vpisal na gimnazijo. Nekje v drugem letniku sem imel namen, da bi nehal ministrirati a potem so vstali »župnijski preroki«. Nekaj faranov me je vprašalo, če bom šel za duhovnika, a jaz sem se branil in zanikal. Kmalu sem se izpisal iz gimnazije in sem nadaljeval šolanje na srednji strojni šoli.

V obdobju srednje šole sem enkrat rekel Jezusu, da svojo življenjsko pot izročam v njegove roke. Ko sem bil v tretjem letniku, so bile med počitnicami februarja duhovne vaje za ministrante. Šli smo tudi na dan odprtih vrat v mariborsko bogoslovje. Poznal sem nekaj bogoslovcev in rekli so mi, da se bomo videli čez eno leto v bogoslovju. Pri sebi sem si mislil »vi kar govorite v prazno«. Kasneje, ko sem videl, da me toliko ljudi vidi v poklicu duhovnika, sem vse predal Bogu. Rekel sem mu, da če me res želi imeti za duhovnika, naj mi to na nekakšen način pove. In če to res hoče, grem takoj v ta poklic v katerega me kliče. Do četrtega letnika nisem vedel, kaj bi delal v življenju. Študirati nisem imel namena, razmišljal sem tudi o službi. V mesecu februarju pa sem se trdno odločil, da bom šel za duhovnika. Vsak dan sem vedno bolj razmišljal o poti duhovništva in za potrditev dobil še notranje veselje, da je to moja prava pot. Še isto leto sem stopil v bogoslovno semenišče v Ljubljani. Videl sem, da so se besede ljudi uresničile in še kako prav so imeli 🙂 . Po nekaj letih pogledam nazaj na svojo prehojeno pot se nasmejim in vidim, da Gospod ni pisal ravne črte ampak črte na vse strani 🙂 .

Včasih se pošalim, da očitno še nisem dovolj star, da bi se spominjal raznih podrobnosti iz svojega semeniškega življenja (še za vse sobe, v katerih sem bil, ne vem). Upam torej, da se mi bo na starost spomin povrnil. Sicer pa je bilo to, ko gledam nazaj, res lep in blagoslovljen čas. Iskreno. Marsikaj slabega, morda tudi težkega, prekrijejo prijetni in lepi spomini na dogodke, druženja, prijateljstva.  Bili pa so v marsičem res drugačni časi. Ko sem prišel v prvi letnik, nas je v hiši bivalo 99 bogoslovcev (eden je bil na služenju vojaškega roka) – v večjih sobah tudi po trije skupaj. Obednica je bila torej vedno polna, kapela pa že kar ‘nabasana’.  Avto so imeli samo trije, štirje, o internetu še sanjali nismo, mobilnih telefonov ni bilo, počasi, počasi so v hišo začeli prihajati prvi (rabljeni) računalniki (spomnim se, da sem si ga komaj upal prižgati). Zanimivo, kajne?