Letnica rojstva: 2003

Kdo je Danijel? Sem Danijel Petric in prihajam iz Varaždina na Hrvaškem. Kot otrok sem redno hodil k svetim mašam, čeprav v moji družini nihče ni redno obiskoval nedeljskih bogoslužij. Po prvem obhajilu sem začel ministrirati. Kasneje, kot starejši ministrant, sem v prostem času pomagal tudi pri okraševanju cerkve. V srednji šoli sem imel punco. Skupaj sva bila skoraj dve leti in se ukvarjala z umetnostjo in fotografijo. Hkrati sem bil član Fotokluba Varaždin in Kolesarskega kluba Sloga. Pridobil sem tudi certifikat animatorja Hrvaške salezijanske province in Varaždinske škofije, specializacijo pa sem opravil v nadškofijskem semenišču v Novem Travniku (BiH). Po izobrazbi sem lesarski tehnik – oblikovalec, eno leto pa sem lesarstvo tudi študiral na Višji strokovni šoli za les in oblikovanje Maribor. Še vedno se ukvarjam s fotografijo, sedaj kot član Fotokluba Maribor. Poleg tega pa rad kolesarim in hodim v hribe.

Kako si se odločal za duhovni poklic? Že kot otrok sem pri maši z zanimanjem opazoval dogajanje pri oltarju. Čutil sem, da se tam dogaja nekaj skrivnostnega in svetega. Ministriranje me je temu še bolj približalo – vedno bolj sem razumel lepoto in globino bogoslužja. V srednji šoli sem začel resneje razmišljati o svoji poklicanosti. Pogosto sem se spraševal, ali me Bog kliče v zakon ali v duhovništvo. Po koncu razmerja s punco sem si vzel več časa za razmislek in molitev. Začel sem redno obiskovati župnijske in škofijske dogodke, sodeloval pri oratorijih in srečanjih mladih. Ob vsem tem sem vedno bolj čutil željo, da bi postal duhovnik. Po nasvetu duhovnikov in jezuitov, s katerimi sem se večkrat pogovarjal o poklicanosti, sem se odločil, da bom to pot resno preizkusil.

Kaj je tebi pomagalo pri sprejemanju odločitve? Pri razločevanju poklicanosti mi je zelo pomagalo, da sem imel ob sebi ljudi, s katerimi sem lahko odprto govoril o svojih mislih in dvomih. Posebej so mi bili v oporo duhovniki in jezuiti iz Zagreba, pri katerih sem našel prostor za pogovor in spodbudo. Pomagala mi je tudi molitvena poglobitev – trenutki tišine pred Najsvetejšim in razmišljanje ob Božji besedi. Prav v teh tihih trenutkih sem vedno znova občutil notranji mir in gotovost, da me Bog kliče v duhovništvo. Svojo odločitev sem utrdil tudi s sodelovanjem v župniji in na škofijskih dogodkih, pri čemer sem spoznaval, kako lepo je služiti ljudem. Vse te izkušnje so mi pomagale, da sem Gospodu z zaupanjem rekel svoj tihi »tukaj sem« in se podal na pot duhovništva.

Eden izmed ljubših svetepisemskih stavkov: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14)

Najljubši svetnik: sv. Daniel, sv. Rita, sv. Alojzij Gonzaga, bl. Anton Martin Slomšek