Prva je poklicanost
Kdor začuti Božji klic, da bi postal duhovnik, je na dobri poti za vstop v Bogoslovno semenišče v Ljubljani. Duhovniški poklic je vedno odgovor na Božji klic, ki je zastonjski Božji dar. Pri nekaterih je ta poklic že v začetku povsem jasen in gotov, drugi čutijo zanj bolj ali manj jasno nagnjenje in veselje, poklic pa se jim zbistri kasneje, tretje preseneti nenadoma. Da pa poklic stopi iz možnosti v dejanskost, je potrebna še določena mera odločnosti in poguma, da na poklic odgovorimo, še posebej v današnjem času, ki ni ravno naklonjen tovrstnemu načinu življenja.
Sposobnosti
Duhovniški poklic ni lahek. Iz tega razloga se od bodočega duhovnika zahtevajo sposobnosti, s katerimi bo mogel svoj poklic čim bolj polno uresničiti; slednje z vso pravico pričakujejo ljudje, h katerim bo duhovnik poslan, od tega pa je odvisno tudi, koliko bo sam v njem srečen.
Zaradi velike raznolikosti razmer je v temelju potrebno zadostno psihofizično zdravje, dobra telesna kondicija in psihična stabilnost. Poleg tega so potrebne človeške vrline, predvsem sposobnost pristnih medčloveških odnosov in zmožnost za življenje v skupnosti. Izoblikovan mora imeti tudi etični in moralni čut, da bo znal presojati dobro in slabo v človeških srcih in ljudi dvigati k zdravemu mišljenju in plemenitemu ravnanju. Slednjič potrebuje tudi tolikšno mero intelektualne moči, da bo zmogel študij filozofije in teologije v šestletnem študiju na Teološki fakulteti.
Zelo velikega pomena pri odločanju za vstop na pot priprave na duhovniško službo je tudi pravi namen odločitve, motivacija, ki mora biti v večji meri prečiščena. Zadnja ali najgloblja motivacija za duhovniški poklic je pastoralna ljubezen. To pomeni, da kandidat želi posnemati Kristusa, ki je kot dobri pastir dal življenje za svoje učence – gre torej za ljubezen do ljudi, h katerim bo poslan, in srčno prizadevanje za njihovo odrešenje.
Svoboda
Odločitev za vstop v pripravo na duhovništvo mora biti resnično notranje in zunanje svobodna, to pomeni prosta pritiskov s strani ljudi in ne sme biti rezultat notranjih psihičnih pritiskov. Odločitev za duhovništvo ni nikoli nujnost, ampak vedno svoboden »da« na Božje povabilo in vključuje tudi možnost človekove zavrnitve. Le svoboden človek se lahko v resnici z nedeljenim srcem preda svoji službi in jo živi v veselem darovanju ter tako živi kot sodelavec pri odrešenju človeštva.
Čas razločevanja in propedevtični (uvajalni) letnik
Do jasnosti in pogumnega odgovora glede poklicanosti lahko pridemo preko osebne molitve in molitve krščanske skupnosti, posebej župnijskega občestva. Običajno svojo poklicanost razločujemo skupaj z nekom, ki je glede tega že izkušen, domačim župnikom, duhovnim spremljevalcem ali drugim duhovnikom. Zelo koristno je tudi, da svojo odločitev preverjamo in utrjujemo na duhovnih vajah.
Življenjske razmere in navodila za duhovniško vzgojo zahtevajo, da kandidati pred vstopom v bogoslovno semenišče vsaj eno leto preživijo skupaj s temeljnim namenom, da preverijo ali utrdijo svojo poklicanost v duhovništvo. Tako bogoslovno semenišče prihaja naproti tudi kandidatom, ki še niso čisto odločeni in potrebujejo pomoč pri razločevanju.
V tem času kandidati (propedevti) spoznavajo duhovniški način življenja, zato je lokacija tega letnika na župniji skupaj z duhovniki, ki upravljajo več župnij, kar postaja redna pastoralna situacija v prihodnje. Poleg tega propedevti v tem letu pridobijo osnove duhovnega in molitvenega življenja, spoznajo temeljne vsebine krščanske vere in Svetega pisma, preverjajo svojo zrelost ter rastejo preko življenja in dela v skupnosti in ob različnih karitativnih dejavnostih.