Zvečer smo v semenišču začeli z binkoštno duhovno obnovo. Za nas jo je vodil br. Miran Špelič OFM.
Duhovno obnovo pred praznikom binkošti je osnoval na premišljevanju ob pojmih starega in novega. Prihod Svetega Duha v zgodovino predstavlja nekaj novega. Toda ta novost ne odpravlja starega, niti ne gre za popravo. Tako prihaja Sveti Duh tudi v naša življenja, in sicer najprej s krstom, nato z birmo, nazadnje tudi s klicem v duhovniško formacijo in z mašniškim posvečenjem. Ljubezen je skupni imenovalec vseh teh oblik »vdora« Svetega Duha v življenje. Krst, birma, posvečenje – vse to pride od Boga, ker nas ima rad. Daje nam poslanstvo in mi na njegovo ljubezen odgovorimo tako, da dano poslanstvo sprejmemo. Tako dobimo nalogo, da pričujemo za vero in evangeliziramo. Sveti Duh prinaša novost, a prejšnjega ne odpravlja, temveč novost prinaša v že obstoječe staro. Naša naloga je integrirati novo in staro v celoto. To imenujemo živa tradicija, ki je v tem, da, kar prejmemo, predamo naprej z dodanim pečatom naše dobe in našega dela. Evangelij bomo oznanjali v popolnoma drugačni dobi od sedanje. Tu je potrebna čuječnost in odprtost. Ne idealizacija starega ne idealizacija novega ni koristna. Idealizacija starega ali novega prinese s seboj demonizacijo novega ali starega. Staro in novo se morata v našem življenju združevati. Kar prinašamo s seboj »starega«, naj služi evangelizaciji v tistem, kar je »novo«. Našo zgodovino piše Bog. Pustimo mu, da nas najde in nas odreši. Naj on vnese novo v naše življenje, ki ne bo ukinjalo starega, temveč ga bo prenovilo.
Duhovno obnovo smo zaključili z večerno mašo vigilije binkoštne nedelje. Po sveti maši je sledila izpostavitev Najsvetejšega. Zmolili smo litanije Svetega Duha, zatem pa se je začelo celonočno češčenje od 22. do 7. ure naslednjega dne. Bogoslovci smo se razporedili po urah skozi noč. Vsako uro je pred Najsvetejšim bedel in molil vsaj en bogoslovec.
